Dejanje, Prizor

 1   1, 1|     imamo malo drv to zimo, da veš. (Odide v kuhinjo.) ~
 2   1, 5|    goljufivo. ~Alenčica. Ti pa veš! Boga zahvali, da si živ. ~
 3   1, 7|         Najrajši bi se obesil, veš. Da pošten človek dandanes
 4   2, 3|       resnica. Ha, ha! ~Žagar. Veš, prijateljica, taki pogovori
 5   2, 4|  Ameriko pojdem, pa bo. ~Tona. Veš, to boš pa mene vprašal
 6   2, 5| Pečarica počasi in zaničljivo. Veš – naj ti bo! Ne verujem
 7   3, 1|        Dvakrat si že padel, da veš! Izpod škarpe sem te vlekla,
 8   3, 2|        slanino. Pa pojdemo ... Veš kaj, Kregar, zdaj ko sem
 9   3, 2|        ali polentarji. ~Košir. Veš, človeka vleče proč. Misliš,
10   3, 3|      odtod. In tudi ne pojdem. Veš, Lojz, meni se zdi, da bom
11   3, 3|         nihče ti ne bo pel, da veš. Jako žalosten bo tvoj pogreb.
12   3, 3|        vojakom. ~Ančka. Oh, da veš, kako me je strah! Kako
13   3, 6|      se te ogibal? ~Metka. Sam veš. Šest tednov že nisem govorila
14   3, 6|      Kje si bil? ~Matijče. Saj veš, na Velesjem. ~Metka. Kaj
15   3, 6|         In če?! ~Metka. Ti sam veš, kje se moraš ženiti! ~Matijče.
16   3, 6|       mi je! Oženil me boš, da veš. Nečem, da ostanem tako! ...
17   4, 8|     pij hitro malo vina. In to veš, kadar se premisliš, samo