|
Prejšnji. Ančka.
Vrata se nagloma odpro in v sobo plane Ančka, smrtno bleda s pletenimi
lasmi in na pol oblečena. Vrata ostanejo na istežaj odprta. Noči se.
Ančka. Kje so?! (Ozira se okrog.) Kje so?! Ljudje božji, recite,
kje so?!
Vsi za trenutek obstanejo, jok utihne, vse umolkne v sobi, samo burja tuli.
Košir. Odšli so. (Težko padejo besede v obči molk. Vsak ostane
na svojem mestu.)
Ančka se dvigne in zakriči. Odšli so! Oh! (Molk.) In vi ste
jih pustili?! (Molk.) Ve žene ste jih pustile, da so odšli?! Ha ha! (Molk.)
Zakaj ste jih pustili?! Zakaj, vprašam?! (Divja po sobi, dotakne se zdaj ene
zdaj druge ženske in govori s strašnim glasom:) Zakaj? Reci! Reci! Reci! (Vsi
strme nepremično vanjo. Čudna groza gre od nje. Pred Pečarico
obstane. Trenutek jo gleda, potem jo zgrabi za rame in jo stresa.) In ti tudi!
Ti si ga tudi pustila! Kakšna mati si ti?! Zver si! Morilka si! (Zapusti jo
naglo. Ozre se naokoli. Z močnim glasom:) Vsi bodo poginili! Nobenega ne
bo nazaj. Nobenega ne! (Trenutek neme, tihe groze. Potem ženske zavrisnejo,
zajokajo, zatulijo. Otroci zakriče. Vse se zdrsne v strašni, preteči
grozi. Ona zopet zgrabi Pečarico za rame in ji kriči v obraz:) Tudi
njega ne bo! Tudi Lojza ne bo! (Odpahne Pečarico; zgrudi se na kolena.)
Zakaj ste jih pustili?! Nikoli več, nikoli več jih ne bo! (Zahrope,
zakašlja.) O! O! O! Smrt! ... Umiram! ...
(Ženske se zgroze, odmaknejo, obmolknejo, okamene. Skozi odprta vrata zija
strašna in rjoveča noč.)
(Zastor polagoma pade)
KONEC
|