|
Prejšnji. Žimovka, Zavrletovka, Torbarček in njegova žena Alenčica
prihajajo vsi hkrati v sobo.
Torbarček. Naj vam Bog zdravje da, kristjani božji!
Dolenc. Kaj si pa ti prišel? Ti nimaš nobenega, na kogar bi
čakal.
Torbarček. Imam, bratec, imam. Svojih torb čakam. Ej,
škoda, da se vračajo tako hitro. Preveč nove se bodo vrnile. Pred
Božičem, prosim vas! – To ni prav! Slabo bo za vse. Tudi za me, tudi zame.
Malo žganja daj, oštir! Slivovke.
Dolenc. Saj drugi tako nobeden nič ne pije.
Torbarček. Kaj bodo ženske!
Zavrletovka. Kje bi vzele! Celo hišo otrok in nič zaslužka ...
Žimovka. Jaz sem pisala svojemu, naj ne hodi domov, če je
količkaj zaslužka. Odpisal mi je, da stradajo. Delajo kot črna
živina. Ali šuma je slaba. Ne zaslužiš krajcarja. Še ob zdravje bi se
pripravil, če bi ostal. Pa sem si mislila: če je taka, naj bo rajši
doma. Kuhalo se bo slabo, ali nekaj boba in krompirja bo tudi zanj.
Zavrletovka. Izposoditi sem si morala, da sem mu mogla poslati tistih
deset goldinarjev, ki je ponje pisal. (Jokavo.) Kako se bo pri nas živelo to
zimo, to sam Bog ve!
Tona. Čudim se, da jih še ni.
Dolenčevka. Slaba cesta je in pa počivajo, gotovo
počivajo na poti po vaseh.
Tona. Spomladi se pripeljejo na vozeh in z muziko.
Žimovka. Spomladi imajo denar, pred Božičem pa se pride s
praznimi rokami. Moj se je pred štirimi leti vrnil tudi tako.
Tona. Skoro vsako drugo, tretje leto jih pride nekaj iz vasi nazaj
tako ob tem času. Na slab pridelek nalete, pa je treba pustiti vse in
vrniti se sredi zime.
Torbarček. Ko sem se jaz hodil proč, ni bilo tega. Trideset
zim sem bil v šumah, pa se mi ni zgodilo kaj takšnega. Ali dandanes je vse
goljufivo.
Alenčica. Ti pa veš! Boga zahvali, da si živ.
Torbarček. Hvalim, stara moja, hvalim. Vidiš, tebe pa mojo
torbo, to dvoje mi je Bog dal. Oboje imam rad. Belo morje Adrijansko, da je
res. Pij! Alenčica, pij!
|