|
V sobo se drenjajo kmet Žagar, njegov sin Matijče, Zavrle, Žima,
čevljar Košir, kmet Kregar, Pečarjev Lojz in drugi možje in fantje.
Na nogah imajo škornje, na glavi kučme ali polhovke; oblečeni so v
debele ali kratke zimske suknje in v hlače irhovke ali pa v sivo
domačo volneno prejo.
Vmazani so, obleka je obnosena. Vsak ima ob strani natlaceno lovsko torbo,
na rami tesarsko sekiro in večji ali manji sveženj. Nekateri imajo dolge
in široke žage, kakršne se rabijo v gozdovih.
Žagar visok in močan možakar. Vražjo pot smo imeli in
"lep" zaslužek! Ko sem zagledal našo vas, sem zaklel.
Torbarček. Ej, nerodno je to, nerodno, priti pred Božičem.
Žagar. Prokleto, verjemi. Denar je potreben, kot sol. Spomlad bo
prišla, davke bo treba plačevati, delavce najemati, kakšno živince kupiti,
pa nimaš s čim. Roke imaš, kakor medved, (pokaže roke) zaslužiš pa
nič z njimi.
Zavrle pozdravlja ženo. Taka je, glej. Lačni in prazni smo
prišli, kot ciganje. Kaj pa otroci?
Zavrletovka. Kaj bi?! Nagi so napol, obuti nimajo kaj in kruha je
malo. Sem mislila, da mi ti kaj pošlješ za Božič, se je pa tako zgodilo
...
Zavrle. Najrajši bi se obesil, veš. Da pošten človek dandanes še
za kruh ne zasluži! Taka pravica je na svetu! Drugi se pa mastijo in ne vedo
kaj bi žrli.
Kregar pozdravlja hčer, potem k drugim. Politika je kriva,
ljudje, politika! Naši poslanci so za nič. Če bi bili poslanci za
kaj, bi imeli dela in zaslužka zadosti. Jaz bi že povedal cesarju. Politika
pravim.
Dolenc. Ali bodete kaj pili?
Žagar. Kaj bomo pili, ko ni denarja! Na, pa naj bo. Natoči pol
litra slivovke, naj se napijejo na moje zdravje. Da se bo vedelo, da sem
podžupan. Bom že plačal. Moje posestvo je prvo v vasi.
Dolenc. Cel sod upam, če hočete ...
Žagar. Ni treba. Ampak sramota je to, da moram piti merico slivovke
na vero. Taki časi so to, glejte, da Žagar na vero pije. (Toči.) Na
zdravje! In pijte!
Matijče Metki. Kaj si ti tudi prišla čakat?
Metka. Zakaj bi ne?!
Kregar. Ali jo vidiš, kakšna je! Kakor jabolko, takšna je. Ej, škoda,
da te ranjca ni učakala. Pridna punca si in postaviš se. Kar je res, je
res. Zakaj pa Francelj in Micka nista prišla s teboj?
Metka. V šoli sta.
Matijče. Kaj bo, kadar se vam bo Metka omožila? Brez gospodinje
boste!
Kregar. Težka bo, težka! Pa mlada je še. Lahko se počaka.
Matijče. Dajte ji kaj dote, pa jo bom jaz vzel.
Kregar. Dota, he, he! Saj vidiš, kakšno doto sem letos zaslužil!
(Vzame prazno mošnjo iz žepa in jo obrne.) Še krajcarja ni ostalo za seme. Ali
jaz to pravim, če bi bila politika drugačna ...
Pečarica sinu. Nu, daj, pokaži se, da vidim kako se postaviš!
Jaz sem ti prerokovala, da bo tako. Ali se mi dobro zdi, da se ti je tako
obneslo!
Lojz mlad, močan in lep fant. Grdo je to, mati, da se veselite.
Drugi imajo otroke doma, zadolženi so, in nesreča je to velika, da se je
cela zima tako izjalovila. Kaj bodo počeli celo leto brez zaslužka!
Pečarica. Nu, nu! Jaz se samo zate veselim, ne za druge. Ha, ha,
ali si kaj težko pisal meni po denar, kaj?
Lojz. Mati, veste kaj bi vam svetoval: Nikar preveč ...
Pretrgalo bi se. Zakaj ste mi pa pisali taka hinavska pisma, da ste v skrbeh
zaradi mene in naj pišem, če sem potreben?!
Pečarica. I nu, tvoja mati sem. In rada te imam vseeno. Enkrat
se boš že ukrotil.
Lojz. Tega bodete dolgo čakali.
Pečarica. Dolgo ali kratko, jaz sem potrpežljive krvi. Ampak
poda se ti sekira in torba. Še skoro bolj všeč si mi kot takrat, ko si bil
vojak. Vidiš, kako si neumen! Kako lepo bi se nama godilo, če ne bi imel
take trme. Jaz sem dobra, fant, jako dobra, če si moje pameti.
Lojz. Jaz sem svoje, mati. Tako je. Vsak ima svojo glavo.
Pečarica. Pa svoj želodec tudi. Saj ves, kakšnih misli sem. Ena
pamet, ena skleda, dve pameti, dve skledi. In tvoja bo prazna, verjemi.
Lojz. Bomo videli!
Pečarica. Saj vidiš!
Košir pozdravlja ženo. Na, glej, Tona, spet te bom gledal celo zimo
...
Tona. Brez beliča pride, pa se še nekaj usaja ... Zakaj nisi
ostal tam, kjer si bil, če ti nisem zadosti lepa.
Košir. U-uh! Ali si ga videl osata! Suho je in zbadljivo! Če je
mošnja prazna, hlače so še cele, ljuba moja Tona. Irhaste so, dolgo drže.
Jaz sem gospodar v hiši z denarjem ali brez denarja. Tega ne pozabi!
Tona. Kregal bi se rad, to vidim. Še roke mi nisi dal, pa bi me že
pretepal, kaj? In potem pravijo sosede, da sem jaz kriva, če ni pri nas
miru pri hiši.
Zavrle. Tako, popili smo, zdaj pa pojdimo domov.
Drugi. Pa res! Pojdimo! Kasno je že. Večeri se.
Torbarček. Tudi midva pojdeva, kaj stara? Sem mislil, da bom
videl svoje torbe še le o Veliki noči oguljene ali petične, pa ste
jih prinesli nove in prazne. Ej, narobe svet! Jaz imam trideset zim, ampak takrat
so bili boljši časi. Torbe so se drugače trgale. Vsako leto je bilo
treba kupiti drugo. Denarci so se služili na debelo. Kakor žira smo jih imeli.
Žagar. Minilo je. Zdaj so žulji v ceno.
Kregar. Ampak, če bi bili naši poslanci kaj vredni, bi mi drugače
živeli. Politika, ta je napačna, politika ... (Pripravljajo se k odhodu.)
Dolenčevka. Pa ostanite se malo. Zakurila sem v peč, kar se
je dalo, samo da bi bilo bolj toplo, da bi se lepše ogreli. Zdaj pa greste tako
hitro.
Žagar. V adventu ni cvenka in ni veselja. Spomladi, po Veliki
noči smo se drugače vračali. Kakor da bi šli od ženitovanja.
Plesalo se je in cvrlo; pilo in pelo. Ali brez groša bi človek rajši klel
kot ukal. Slaba bo letos, slaba.
Dolenc. Vem, vem. Ej, malo vina bomo iztočili!
Kregar. Tako je. Malo. (Hčeri.) Pojdi dekle, se še doma kaj
pomenimo.
Zavrletovka trpko. Časa bomo imeli zadosti celo zimo.
(Odhajajo.)
|