|
Prejšnji brez Dolenčevke.
Dolenc. Vidiš, Lojz, kakšno mater imaš. Ne bi bila vsaka taka, ne.
Druga te se pogledala ne bi, če bi naredil, kakor si ti naredil svoji
materi. Doma je vsega dosti: blaga, polja, njiv, gozdov ... Hiša kot grofija.
Kruha dosti in dela dosti. Ali sin gre na Hrvaško, trame tesat in koruzne
žgance jest.
Lojz. E, vsak ve sam najbolje, kje ga čevelj žuli.
Dolenc. Ampak všeč mi je to. Tvoja mati ne mara za dolge jezike
in glej počakat te je prišla. Lepo je to. Kakor sem dejal – druga bi
drugače.
Pečarica. Jaz z ljubeznijo, veste. Zakaj bi se kregala.
Čakam, to je najboljše. Enkrat že pride na moje.
Lojz. Ne vem mati, kako bo s tem.
Pečarica. To ti povem, dandanes se denar težko služi. A brez
denarja ni nič. Kako se bos ženil, če nimaš beliča. Kako boš
ženo redil, če še sam nimaš v kaj vgrizniti.
Dolenc. Resnična je ta, resnična.
Lojz. Zdrav sem in delaven. Toliko se ze zasluzi.
Pečarica. Saj vidiš, kako se zasluži ... Poizkusil si.
Lojz. To je slučaj. Enkrat se človek nameri na
nesrečo, a drugič gre po volji.
Pečarica. No, no ves, malokdaj gre po volji. Delavski kruh je
pičel in trd. Ali ti si neumen! Jaz bi ti dala čez, glej ...
Gospodaril boš doma, hlapce boš imel, dekle. Tvoja beseda bo kaj veljala in
danes ali jutri si še župan lahko.
Dolenc. Pametne besede, res.
Pečarica. Jaz vem za eno. Benčinovi bi dali svojo. Lepa je,
denar ima, vsak bi bil vesel, če bi jo le dobil. To vzemi, vidiš.
Lojz. Eh, mati, kaj se mučite! Saj sem vam povedal, katero bi
rad.
Dolenc. Ej, mladost, mladost! ... Tema je, bom pa prižgal! (Prižiga
petrolejevo svetiljko, ki visi pod stropom.)
|