|
Od desne prihajata Pečarjev Lojz in Streharjeva Ančka.
Ančka. Ali si slišal? Pred nami nekdo gre. O, zakaj nisem šla
prej domov ali pa bi bila ostala pri teti na Velesju!
Lojz. Zakaj se tako bojiš, moj Bog! Pa kaj je to, če greš z
menoj.
Ančka. Nečem, da bi me vas zopet po nepotrebnem
vlačila po zobeh. In v skrbeh sem, kaj bodo rekli doma.
Lojz. Kaj bi rekli! Saj sem govoril s tvojim očetom, ve, da sem
pošten.
Ančka. Ve, kaj bi ne vedel. Ali tvoja mati vedno hodi za nama,
pošilja ogleduhe k nam. Pusti me, to bo najbolje.
Lojz jo objame. Kaj si pametna – jaz naj te pustim?! Ko te imam tako
rad, Ančka, draga Ančka, ti si moje dekle! (Poljublja jo.) Za ves
svet te ne bi pustil, za nič!
Ančka. Ne bodi tak! Ko se mi tako mudi domov!
Lojz. Kam boš šla. Par stopinj pred nama so šli ljudje.
Počakajva, da odidejo naprej. Sem sedi, vidiš! (Sede na klop in jo potegne
k sebi.) Jaz te moram zdaj videti vsak dan. Da se te nagledam, ti prisrčno
moje!
Ančka. Nikar, Lojz! Ti si tako vesel, a meni je jako težko,
vidiš.
Lojz. Oh, Ančka, ko pridem iz Amerike, boš videla, kakšno
življenje bo! Prvo nedeljo bodo vsi trije oklici pri maši in po maši poroka.
Oh, in mater bomo tudi ukrotili. Radi me imajo, samo strašno so trmasti, a ko
bodo videli, da ne gre drugače, da sem sam svoj gospodar, če
hočem biti, o, vse bo dobro! Ti ljubica, ti, kako si boječa. (Jo
poljublja.)
Ančka. Jaz nič ne verjamem, da bova midva srečna. In
samo zakaj si se v to Ameriko zaveril! Tako daleč, čez morje! Nikar,
nikar! Rajši me pusti. Vidiš, tudi moja mati pravijo, da ne bo iz tega nikdar
sreče. Ne hodi proč od doma.
Lojz. Ah, kaj je to Amerika! To ni na onem svetu. To ni, kakor bi
vragu dušo zapisal. Ne pregovarjaj me več. Če bi ne šel zaradi tebe,
bi šel zaradi sebe. Kakšno spoštovanje imaš tukaj pred samim seboj, če ne
zmoreš ničesar. Za pastirja bi bil ali pa za hlapca brez matere. Na svojo
roko ne moreš biti nič.
Ančka. Ta Amerika! Odkar so oče rekli, da pojdejo, je pri
nas žalostno, kakor bi se nam bila zgodila velika nesreča. Lani jih je
skoraj potrlo, zdaj pa silijo v Ameriko. Tam jih lahko dohiti se večja
nesreča.
Lojz. Kakšna nesreča! Nesreči se ne skriješ, v zapečku
te najde, ali sreča – sreča te ne bo iskala sama. Ti jo moraš iskati!
To je. Oh, Ančka, če bi vedela, kako sem srčen in pogumen.
Ljubica moja, ti, kako boš vesela, ko se bom vrnil!
Ančka. Rajši ne hodi, Lojz! Lojz, jaz te imam jako rada, v
resnici jako, ali rajši ne hodi! Pusti me, pa vzemi drugo. Mati ti bodo
prepisali domačijo, srečen boš. Nikar ne hodi po tujem.
Lojz. Oh, ti noričica! Kar pustim te naj, glej, in drugo vzamem.
To bi bilo res lepo od mene, no. Ali bi bila ti kaj žalostna, reci?
Ančka. Manj žalostna, manj, kakor če pojdeš v Ameriko!
Verjemi, Lojz, verjemi!
Lojz. Molči o tem! Vselej, kadar sva skupaj, vselej govoriš
samo: ne hodi, ne hodi! Neumnost! Kaj bom delal na teh skalah, kjer ni kruha.
Zemlja ne rodi, a drugačnega zaslužka ni.
Ančka. Lepo je pri nas. Naši hribje so lepi. Jaz bi ne mogla iti
odtod. In tudi ne pojdem. Veš, Lojz, meni se zdi, da bom kmalu umrla.
Lojz. Kakšne misli imaš!
Ančka. Slaba sem. V prsih me boli že dolgo.
Lojz. Nikoli še nisi potožila dozdaj.
Ančka. Kaj bi človek govoril o tem. Saj ne pomaga. Ali zdi
se mi res tako, da bom umrla kmalu. Zadnjič, ko je umrla Niklova Tinka, se
mi je sanjalo ponoči, da me je prišla obiskat. Čuli so pri njej celo
noč in peli. Tudi jaz sem bila tam, ali peti nisem mogla. Srce me je
bolelo. In se mi je sanjalo, da je prišla k meni in mi je prigovarjala.
Ančka mi je rekla, Ančka, zakaj mi nisi pela; tako rada sem imela
petje, ti pa si molčala, ko sem ležala na odru in so mi drugi peli. Tudi
tebi ne bodo peli, nihče ti ne bo pel, da veš. Jako žalosten bo tvoj
pogreb. To mi je rekla, vidiš.
Lojz. Oh, kolikokrat se sanjajo človeku take stvari. To ni
nič.
Ančka. Jaz ne vem, ali žalostna in potrta sem zadnji čas
zelo. Pa vedno mislim na vas Amerikance. Tako poseben je naš kraj! Kadar gre
veter po gozdovih ali kadar pada megla v podvečer, vse mi je všeč. Še
te naše skale imam rada in naše puste laze. Da vam ni nič hudo, ko pojdete
odtod. Ti, nikar ne hodi, nikar!
Lojz. Kako si otročja! Ko sem šel jeseni na Hrvaško, mi nisi
branila.
Ančka. Mislila sem, da bo srečno, pa ni bilo. In blizu je
to, na naši zemlji. Od nekdaj so hodili od nas tja.
Lojz. Nu, a zdaj bomo hodili v Ameriko. Jaz mislim, da je to, kakor
bi šel k vojakom.
Ančka. Oh, da veš, kako me je strah! Kako očetu
prigovarjam, da bi ne šli! Pa nič ne koristi. Oba pojdeta, moj Bog! (Vrže
se mu okoli vratu in zajoka.) Ti ljubi moj, ti ljubi moj! Najina ljubezen nima
srečne zvezde! Nima! Jaz te imam rada, oh! Rajši te imam, kakor vse na
svetu. In tako me je strah, da greš! Kaj ne, da ne pojdeš?! Oh, vsak dan te bom
prosila: ne hodi, ne hodi! Ko bi ti vedel, kako me je strah te Amerike! In kaj
je to, Amerika ... Kaj je to zemlja, kakor je pri nas?! ... Kaj so tam ljudje,
kakor pri nas?! ... Bog ve, kaj je to! Nekaj groznega je, nekaj požrešnega.
Pogoltnilo vas bo, uničilo vas bo! To je pošast ... Nekaj hudobnega je.
Vidiš, že je iztegnilo svoje roke in ne bo vas pustilo. Nikoli, nikoli vas ne
bo pustilo!
Lojz. Kaj ti je, Ančka?! Ančka, zakaj jokaš, zakaj si taka!
Zakaj se bojiš? Saj sem dober, saj sem tvoj! Pojdiva, dragica, pojdiva. Spremim
te k vam domov. Bolna si, kaj ne? Sirota, sirota. Take ste ženske, sam strah in
jok! Ali jaz te imam zelo rad, Ančka, zelo! (Odhajata proti levi.)
|