ČETRTI PRIZOR

Od desne prihajata Amerikanec in poštarica Ema.

Ema. Jaz sem zelo uljudna, kakor vidite. Zdaj smo zadosti naprej pred društvom. Rekli ste, da je to vaša zadnja želja, ta pogovor?

Amerikanec. Da, moja zadnja želja. In prva, ki ste mi jo izpolnili. Prosil sem vas že mnogo, ali uslišan nisem bil nikoli.

Ema. Danes sem milostljiva, vidite. Ha, ha! Jutri odhajate?

Amerikanec. Da, morda ...

Ema. Morda? Kako to? Mislila sem, da je gotova stvar, ta vaš odhod.

Amerikanec. To je odvisno od vas.

Ema. Od mene? Oh, jaz sem vam že pred dvema mesecema rekla, kaj mislim.

Amerikanec. Ni mi zadostovalo. Oprostite ... Še enkrat bi rad izkušal svojo srečo.

Ema. Zelo ste vztrajni, gospod Amerikanec! In jaz sem mislila, da bo to sentimentalno slovo pogumnega amerikanskega potovalca od svoje prve romantične ljubezni. Ha ha!

Amerikanec. Morda. Jaz vas ljubim, razumete!

Ema. Čudno! "Jaz vas ljubim", to pravite tako, kakor bi mi postavljali revolver na prsi.

Amerikanec. Jaz hočem vedeti, če me res ne ljubite? Absolutno ne ljubite?

Ema. Absolutno ne.

Amerikanec. Ne verujem. Čisto in jasno, ne verujem.

Ema. Originalen človek!

Amerikanec. Da, originalen človek. In taki ljudje se morajo ljubiti, Ema! Ali se spominjate onega Bregarjevega Janeza, ki je ob nedeljah bos pasel sosedove krave na paši? Vi ste bili poštarjeva hči. Deset let stara ste bila, bele čeveljčke ste imela in bel sončnik. Takrat sem se zmislil, da bodete vi moja žena. Vi ali pa nobena. Sedemnajst let mi je bilo.

Ema. Ha ha!

Amerikanec. Čez deset let sem bil štacunski hlapec pri vašem očetu. Vi ste prišla iz mesta, govorila ste nemški in brala včasih francoske knjige. Jaz sem si kupil nemško in francosko slovnico. Malo sem spal po noči, učil sem se in mislil na vas. Nič več nisem bil bos, nosil sem kravate in klicali so me za Ivana.

Ema. Da, da, smešni smo bili. Po sili ste hoteli biti gospod. Govorili ste pravilno in rabili ste nenavadne izraze.

Amerikanec. Skoro gotovo, da sem bil smešen. Ne, pravim, da ne. Ko ste bili vi leto dni doma, je napovedal vas oče konkurz.

Ema. Da, prav tako je bilo. Ali čemu me spominjate na tiste neprijetne in žalostne čase?

Amerikanec. Moj Bog, takrat sem vam povedal, da vas ljubim.

Ema. Oh, v resnici! Smejala sem se prisrčno, čeprav je bil moj ubogi oče nevarno bolan od skrbi in sramote.

Amerikanec. In rekli ste mi: Ivan, če bi imeli vi zdajle dvajset tisoč v žepu, pa bi vas vzela.

Ema. Mogoče, da sem rekla to. Ta vsota bi nam bila takrat pomagala.

Amerikanec. Jaz sem rekel, da imam samo tristo goldinarjev, ali da pojdem po svetu in da se vrnem. ko jih zaslužim dvajsettisoč.

Ema. A, glejte, ta detalj sem pozabila. Zato torej ste se vrnili zdaj iz Amerike? V žepu imate dvajset tisočakov ... Zato mislite, da imate pravico name. Dva meseca mi dvorite vsekakor na čuden, ekstravaganten način. Vedno iščete moje družbe in molčite.

Amerikanec. O ne, prvi dan ko sem se vrnil, sem vam dejal, da vas ljubim.

Ema. Da, resnica je. Ali jaz sem vam odgovorila, da vas ne ljubim. Ne ljubim, absolutno ne ljubim!

Amerikanec. Oh, Ema! Poglejte me, kaj nisem dosegel mnogo? Vi me poznate še od takrat, ko sem bil pastir ... Mnogo sem dosegel doslej. Ali to je šele začetek. Šele začetek moje poti kvišku. Ema, ljubite me!

Ema. Vi zapovedujete?

Amerikanec. Koliko drugih žensk se mi je ponujalo ... Izobraženih ... inteligentnejših, lepših od vas ...

Ema. Čestitam.

Amerikanec. Zakaj se mi vi edina upirate?

Ema. Pregospodovalni ste mi morda.

Amerikanec stopi k njej in ji pogleda v oči. Vedno sem mislil na vas. Jaz sem ponosen človek. Vedno sem mislil na vas.

Ema vzdrži porogljivo njegov pogled. Zelo laskavo, ponosni gospod Amerikanec!

Amerikanec jo nagloma objame in poljubi. Jaz te ljubim! Slišiš, dekle, jaz te ljubim!

Ema se prepusti za hip njegovemu objetju. O ti, kako si ... Pustite me, pustite! Takoj!

Amerikanec razburjen, vroč. Moj Bog, koliko let sem sanjaril o tem! Ti sladka!

Ema. Pustite me! (Iztrga se mu.)

Amerikanec slabo in mehko. Kaj me res ne ljubiš, Ema? Emica, kaj je mogoče, da me ti ne ljubiš?

Ema gleda proti ozadju. Kako je lepa noč nocoj ... (Zamišljeno.) Čudna noč je nocoj ... (Odločno.) Ne, jaz vas ne ljubim, Jaz sem zaročena z učiteljem.

Amerikanec. Z njim?! Ha ha! To ni res! Kaj meni mar!

Ema. Tako je. Zaročena sem z njim in na jesen bo poroka. Stvar je gotova.

Amerikanec. Kaj boš z njim? On je sentimentalen fantast! On je dečko, jaz pa sem mož. Pojdi z menoj, Ema! Pojdi jutri z menoj! Skupaj pojdeva osvajat svet. O, ti, Ema!

Ema. Nikamor ne pojdem. Obljubila sem mu, da bom njegova žena.

Amerikanec. Ti ga ne ljubiš! On ni mož za te! Slabič je. Same lepe besede so ga, ali storil, storil ne bo nikdar nič!

Ema. Čemu ta ocena?! Nima smisla.

Amerikanec. Naj se odloči ... Jaz te ljubim, slišiš! Ali se res nič ne zgane v tebi, ako ti rečem, da te ljubim?! Ves iz sebe sem, brez pameti sem ... Omamila si me ... Pojdi z menoj, jutri!

Ema. Ne, nikamor ne iz tega kraja. (Gleda v dolino in razprostre roke.) Kakšen čuden kraj! Rada sem tu.

Amerikanec. Če hočeš, ostanem tukaj. Vse storim, kar hočeš. O, jaz bom koristnejši temu ljudstvu tod, kakor tvoj učitelj, če hočeš. On misli na pevska društva, na sadjerejo, na čitalnice in telovadbo ... Jaz pa, jaz pa bom dal ljudem kruha, tovarne, trgovino, podjetja ... Izpremenil se bo ves kraj, življenje bo zašumelo tu ... Hočeš? Reci, hočeš ... Dovolj močan sem za vse.

Ema. Zapeljal si ljudi, odšli bodo v Ameriko ... Zapeljal si jih.

Amerikanec. Ako hočeš, bodo ostali tu. Jaz, jaz jim bom dal kruha in denarja. Ljudje drvijo za kruhom, samo za kruhom. Vse jim bom dal jaz. Blagostanje ... Završelo bo v teh hribih ... Hočeš?

Ema. Ne, on je dober. Preprost je, poln vere. Ne smem ga varati. Ljubila sem ga, preden si se vrnil ti. Mirno in tiho življenje mi bo dal on ...

Amerikanec. Ti nisi za to. Nisi za majhno in ponižno življenje.

Ema. Kaj je vam to mar, Amerikanec?! Preveč si domišljate. In če bi vas tudi ljubila, vaša žena ne bi hotela biti nikdar!

Amerikanec. Zakaj ne? Zakaj ne, Ema?

Ema. Iz ponosa ne! Ne trpim takih ljudi, kakor ste vi! Vi ste domišljavi.

Amerikanec. Nisem domišljav. Ne precenjujem se ali tudi ne podcenjujem! A zdaj reci, Ema, zadnjo besedo.

Ema. Rekla sem jo.

Amerikanec. Nisi rekla! Oh, ko bi vedela, kako te ljubim! (Privije jo k sebi, poljublja jo, odvede jo na klop, poljubljajoč in objemajoč jo.) Oh, koliko let sem čakal, koliko let! Kako si sladka! Kakor roža si! Čez morje sem se vrnil zaradi tebe, golobica moja! Ali čutiš, kako te ljubim? Kako gorim za teboj! O, moja, moja ... Reci, ali me zdaj ljubiš? Ali me ljubiš?

Ema leži omamljeno v njegovem naročju. Ne vem, ljubi, ne vem ...