ŠESTI PRIZOR

Metka in Žagarjev Matijče. Metka prihaja iz ozadja in skoči preko vrzeli na pot.

Metka. Zdaj mora priti vsak čas. Slišala sem na stezi, kako je zaukal pri znamenju. Kasno je. Oh, da ga moram loviti na tak način. (Sede na ograjo.)

Matijče prihaja od desne z lahkimi koraki in žvižgajoč. Za klobukom ima zataknjen šopek nageljnov in rožmarina. Poje poltiho. Potem pa se dol naslonim, pri tebi prav sladko zaspim ... La le la, la le la, la la ...

Metka vstane in mu stopi na pot. To si ti, vendar! Kasno se vračaš ...

Matijče. Oho, Metka! Kaj me pa ti prestrezaš sredi noči?! ...

Metka. Moram. Ogiblješ se me ...

Matijče. Ogibljem? Zakaj bi se te ogibal?

Metka. Sam veš. Šest tednov že nisem govorila s teboj. Hitro si se izpremenil.

Matijče. Vsako nedeljo govorim s teboj na vasi.

Metka. Na vasi, pred drugimi. Ali midva imava drugačne pogovore.

Matijče. Kakšne, prosim te?!

Metka. Kje si bil?

Matijče. Saj veš, na Velesjem.

Metka. Kaj si delal tam?

Matijče. Žegnanje je bilo.

Metka. O, in zakaj se vračaš tako kasno domov in sam?

Matijče. Kaj tebi mar? Kaj izprašuješ?

Metka razburjeno. Jaz vem, kje si bil. Pri Zakrajškovih si bil. Imajo tam mladega dekleta za ženitev.

Matijče. In če?!

Metka. Ti sam veš, kje se moraš ženiti!

Matijče. Morda pri tebi, ha ha!

Metka. Pri meni, da.

Matijče. Ha, ha! Ker sem parkrat pri tebi vasoval! I glej, ne dopadeš se mi več.

Metka. Vseeno. Zdaj se ti moram dopasti. Ali si razumel? Moram!

Matijče. Ha, ha! Pusti, da grem. Kaj ti je taka sila, da moraš fante ponoči loviti okoli?

Metka. Taka sila mi je! Oženil me boš, da veš. Nečem, da ostanem tako! ... Oh, moj Bog, zakaj sem ti verjela?!

Matijče. Nerodno je to, res. Ali jaz ti ne morem pomagati.

Metka. Ne moreš?! O, ti prokleti! Zakaj si silil za menoj, reci?!

Matijče. Hotelo se mi je.

Metka. Kaj mi nisi rekel, da me boš vzel? Kaj nisi rekel tega?! Da pojdejo oče v Ameriko in da prevzameš ti domačijo še letos?! Kaj nisi rekel tega?! In zaklinjal si se, da me imaš rad. In pri svoji ranjki materi si se zaveril, da me vzameš za ženo. Kaj ni res tako?

Matijče. Ne vem, morda je res. Pozabil sem.

Metka. O, ti, sam vrag bi ne mogel biti hudobnejši! Zdaj tajiš!

Matijče. Kaj kričiš nad menoj?! Saj bi te vzel, če bi kaj imela. A zdaj ko pojdejo oče v Ameriko, potrebujem denarja. Zmenila sva se z očetom, da se oženim še to jesen. Kmalu, čez štiri tedne. In doto dam njim, da bodo izplačani od posestva. Tisoč goldinarjev.

Metka. Kaj meni mari to?! Zakaj mi to pripoveduješ?! Zakaj si tak?! Kaj sem ti storila?!

Matijče. Nič, Metka, nič! Tako je prišlo, samoposebi. Človek ne more zato. Pa ne zameri ... Manjka se drugih. Lahko boš dobila drugega ženina.

Metka. Oh, zdaj govoriš tako, ko je prekasno! Kaj me ne razumeš?! Moraš me vzeti, slišiš! Prosim te, lepo te prosim, ne pusti me tako. Oh, jaz sem te imela tako rada, verjela sem ti vse ...

Matijče. Žal mi je. Ali to ne more biti, kar hočeš ti. Danes sem se domenil pri Zakrajškovih na Velesjem. Dogovorili smo se za doto, še ta teden naredimo pismo.

Metka. O, in jaz bom ostala v sramoti! Vse bo kazalo za menoj. Kaj bodo rekli oče!

Matijče. Nu, zadosti! Povedal sem ti svoje, pusti me, da grem svojo pot!

Metka. Ti misliš, da te bom pustila! Da bom molčala. Ne, ne, ti ne boš jemal druge! Vsem ljudem bom povedala ...

Matijče. Ha, ha, misliš, da ti bo kaj pomagalo. Smejali se ti bodo.

Metka. Ne! ne! to ni res! To ni mogoče! Od srca te prosim, usmili se me! Ne boš se kesal. Jaz bom dobra, pridna bom. Kakor črna živina ti bom delala pri hiši. Do smrti ti bom hvaležna.

Matijče. Pusti me! Ne bodi sitna!

Metka zdrsne na kolena. Nikar! Nikar me ne uniči! Saj nisi tako brez duše in brez srca! Kaj naj počnem, če me pustiš?! Oče me bodo ubili.

Matijče. V Ameriko pojdi, haha! Saj gredo tudi dekleta v Ameriko. Očetu reci za denar. In po ranjki materi imaš stopetdeset goldinarjev dote, si mi pravila. Polnoletna si ... Pojdi! Vse se je polakomnilo za amerikanskimi dolarji, oče te bodo pustili.

Metka. Pojdi ti. Jaz pojdem s teboj.

Matijče. Ha, ha, kaj bi hodil tja na negotovo, ko imam tukaj vse v rokah! Neumen bi bil. A zdaj me pusti.

Metka. Ne, ne, jaz te ne pustim. Ti mi moraš obljubiti ... Prosim te, oh, prosim te! Ne bodi tako neusmiljen!

Matijče jo sune od sebe, da pade na tla. Na, dosti mi je tega javkanja! Kar sem rekel, sem rekel. Jaz ti ne morem pomagati. Delaj, kar hočeš. To ima človek, če se peča z babami. (Odide.)

Metka vstaja. Moj Bog, pustil me je! Odšel je. Kaj naj zdaj počnem? O, naj bo proklet, naj bo tisočkrat proklet! Nebesa! Bog! Slišiš – proklet naj bo v življenju in v smrti! (Zajoka.) Oh, ko bi mogla umreti, takoj tukaj ... Uničena sem. Ubil me je ... Kaj je dejal?! Naj grem v Ameriko ... (Zamišljeno.) Sreče hodijo iskat tja in nesrečo skrivat ... To bi bila edina moja rešitev. Tudi jaz bom morala tja ... v Ameriko ... (Sede na kamenito ograjo ob cesti in joka.)

(Zastor pade)