|
Žagar. Dolenc. Dolenčevka.
Žagar. Zgoden sem, zgoden. Prvi!
Dolenc. In sam si prišel po tem vremenu. Saj bi te bila lahko snaha
spremila ali pa dekla.
Žagar. Zakaj?! Rekel sem, naj ostanejo doma. Zdaj sem že Amerikanec,
kaj mi je treba ženskih solz!
Dolenc. Sin Matijče ti je odšel na Hrvaško?
Žagar. Nekam mora. V naših krajih ni da bi sedel moški doma.
Dolenc. Saj se je šele oženil. Prvo zimo bi bilo lepše doma pri mladi
ženici.
Žagar. Saj bi bil skoro ostal, ampak jaz sem dejal: Če ne moreš
v Ameriko, pa pojdi vsaj na Hrvaško, Če hočeš biti malo dlje gospodar
na naši kmetiji. Odkod vzameš davke? Doto sem pobral jaz. Ne boš mi moral
skrbeti za kot in rediti me, ampak za denar se le zdaj oglej, spomladi ga boš
potreben.
Dolenčevka. Jokala je, jokala vaša mlada, ko so se vozili
Hrvatarji pred štirinajstimi dnevi po naši cesti iz vasi.
Žagar. Naj se joka.
Dolenc. Tudi Kregar je šel.
Žagar. Vsi, samo mi Amerikanci smo ostali do danes.
Dolenčevka. Dosti vas bo.
Žagar. Dva polna voza. In še dekleta imamo s seboj.
Dolenčevka. I, glejte, kaj se ta Metka res ni premislila?
Žagar. Zakaj bi se premišljevala?! Korajžno dekle je. Srečo bo
našla v Ameriki. Oče jo je meni izročil v varstvo. Skoro jokal je,
siromak ... Težko mu je bilo. Branil ji je, ali vseeno se mu dobro zdi, da se
dekle postavi.
Dolenčevka. Govorilo se je nekaj o vasem Matijču ... Da sta
si bila dobra ...
Žagar. Prazne besede. Ne bi jo bil pustil, prosim vas! Denarja res
nima, ali tako dekle ne treba dote. Takšnih je malo v naših krajih.
|