|
Žagar, Dolenc, Dolenčevka, Žima, Žimovka, trije otroci, Zavrle in
Zavrletovka, čevljar Košir, njegova Tona in Torbarček z
Alenčico. Žima in Zavrle sta oblečena na pot v črno, mestno
obleko, drugi jima nosijo kovčeke in prtljago.
Torbarček. Joj, joj, burja, burja! Človek komaj hodi. Pred
petimi leti je ravno tako razsajala, ko se je Peterlinov hlapec obesil, tisti
Groga, veste.
Žimovka. Slabo znamenje, verjemite, slabo znamenje. (Joka.) Uh,
koliko sem se že najokala!
Žagar. Zakaj ga plašiš ponepotrebnem!
Zavrletovka. Samo, ko ne bi bilo tako vreme! Kakor sodni dan je! Ko
bi vsaj par dni počakali.
Žagar. Ladje ne čakajo. Ko si se zglasil, moraš biti tam na
minuto.
Košir. To so ladje! Večje kot naša cerkev. Videl sem eno v
Trstu.
Žimovka. In če bo na morju vihar ... Vsi se boste potopili.
Žima. Ne krakaj tako neumno! Daj vina, Dolenc, da bo slovo bolj
lahko.
Francka petletno dekletce, vpraša očeta: Kaj mi boš prinesel iz
Amerike, oče? Eno veverico bi rada.
Žima. Doto ti bom prinesel, punčka, doto.
Zavrletovka možu. In ne pozabi na nas. Tine, prosim te lepo! Na
otroke ne pozabi. In tudi name ne. In če ni bilo kdaj kaj prav, ne zameri!
Ali je meni hudo, ljudje! Moj Bog, moj Bog, kaj bo! (Joka.)
Tona. Nikar ne jokajte, soseda. Vse bo dobro. Kaj pa je to, dve ali
tri leta! To hitro mine. Navajene smo živeti brez moških.
Zavrletovka. Kaj vi! Vaš ostane doma. Otrok nimate ... Vam je lahko.
Ali jaz, jaz, jaz sem sirota!
Košir Torbarčku. Vidiš, letos sem tudi jaz pri starcih. Doma sem
ostal. Ampak se mi zdi, da bo dolgčas.
Torbarček. Prvo zimo je žalostno, res. Težko se človek
navadi na lenobo. Drugi sekajo in tesejo po šumah, ti pa vasuješ doma od hiše
do hiše in poslušaš ženske marnje.
Košir. Zdaj sva dva. In letos poleti sva dosti delala. Jaz sem za te
naše Amerikance prebito mnogo drete porabil. Pravijo, da so v Ameriki
čevlji dragi, pa si je vsak naročil dva, tri pare.
Torbarček. In jaz sem naredil torb, kakor še nobeno leto! Par
mernikov zlata bi šlo notri.
|