|
Prejšnji. V sobo pride okoli petnajst, dvajset fantov in mož. Za njimi se
drenjajo ženske in otroci. Soba se napolni z ljudmi in s prtljago. Zunaj je
burja.
Mlad fant. Prebito, to je burja! Komaj lezeš. Ampak korajžni smo
vseeno!
Žagar. To bi bilo žalostno, če bi vas korajža že zdaj zapustila.
Mož. Mi iz našega konca smo se hitro vzdignili. Ali ko gremo tako po
vasi, treba potrkati na to okno, pa na drugo. Skoro v vsaki drugi hiši je
Amerikanec. In glejte, cela procesija se nas je nabrala.
Žagar. Preveč žensk ste vzeli s seboj. Manj solz kot človek
vidi, bolje je.
Tona. Brez srca bi bile, če ne bi prišle vsaj do sem. Spodobi
se.
Žimovka. Jaz samo to mislim, kaj bo z menoj in z otroki, če te
ne bo nazaj!
Žima. Neumnost! Nikar ne misli takih stvari!
Žagar. Vina daj ljudem, Dolenc, da se malo okrepčajo. Pot do
postaje je dolga in na lojtrnicah bo zima.
Metka popravlja svojo prtljago. Kako hitro je vse prišlo! Poleti ob
sejmu še vedeli nismo za Ameriko, in zdaj gremo. (Zamisli se. Spomni se
preteklih časov, nasloni se na svoj kovčeg in zaihti) Oh, kako sem
žalostna, ko bi vi vedeli!
Teta. Pa doma ostani, Metka, se bo že živelo.
Metka se vzdigne. Ne, ne, ne morem. In ne smem. (Stopi k mizi, kjer
sede Žagar, Žima in Zavrle.) Malo vina mi dajte! Da bom korajžna!
Torbarček naliva. Samo pij, duša!
Metka. Naj bo za slovo in za srečo. Naj ostanejo srečni in
zdravi, ki so bili dobri z menoj. Tiste pa, ki so mi storili krivico, naj
kaznuje Bog – strašno! Prokleti naj bodo! (Pije.)
Žagar. Hudo si, dekle!
Torbarček. Hude sovražnike imaš, hehe! Jaz ne bi bil rad med
njimi. Zdi se mi, da ne odpuščaš rada.
Metka. Samo, če moram. Tako odpuščanje je morda gorje od
kletve!
Torbarček. Poznamo se. Hude besede ali medena usta. Nobenega
sovražnika nimaš, vsi smo te imeli radi.
Glasovi. Vsi! Res, vsi!
|