DEVETI PRIZOR

Ženske, otroci, Dolenc, Dolenčevka, Košir in Torbarček se vračajo. Tona in Alenčica vodita Žimovko, ki joka na glas.

Tona. Ali potolaži se! Saj ni umrl. Ali se boš smejala današnjim solzam, ko se bo vrnil bogat in gosposki!

Žimovka. Otroci, kaj bomo počeli! Kaj bomo počeli! (Joka. Tudi otroci jokajo.)

Pečarica vodi Zavrletovko. Ali ženska, kaj ste ob pamet. Saj jih nismo devali v grob! Jaz sem vdova in edinec mi je odšel, pa se nisem zajokala. To ste ženske! Za vsako neumnost joka, kakor bi bilo vsega konec. Sem k peči sedite. Vsi ste mokri in premrli. Tudi mene je zmočilo ... Nu, malo počakam, potem pa pojdemo domov.

Torbarček. Odšli so. Bog ve, če jih še kdaj vidim. Star sem že.

Košir. Prazno je za njimi, prazno ...

Dolenčevka ženskam. Malo se odpočijte, že še pridete domov.

(Ženske jokajo in vzdihujejo.)

Žimovka otrokom. Čez morje gre oče, čez morje! Oh, zakaj sem ga pustila, reveža!

Pečarica. Kaj vam pa je, vsem?! Kaj pa jokate, kakor za pogrebom?! V Ameriko so šli, po zlato so šli, pravijo. Se že vrnejo. Tvoj mož je pameten in delaven, Žimovka! Se bo že preril do denarja. Saj še jaz ne jokam, ko vem, da ne bo Lojz ničesar zasluzil in dosegel. Razvajen je, moj sinko! Pa misli, da ni. Ali preden bo pol leta, mi bo pisal po denar. Naj se ukroti, naj!

Dolenc in Dolenčevka pospravljata kozarce po mizah.

Dolenc. Pa so odšli, na. Škoda jih je. Dobri pivci so bili. Nobeni pijanci, ampak poštenjaki, kakršnih ni vsak dan.

Dolenčevka. A ti si ostal doma, pokora lena. Bi bil tudi lahko odšel. Tvoja sinova bi že vedela porabiti amerikanski drobiž.

Dolenc. Tvoja sinova naj gresta sama po cekine in po zlato. Vsak zase. Slišal sem, da v Ameriki še vina piti ne smeš, če nečeš biti zaprt.

Žimovka buta z glavo ob mizo. Kaj naj počnem, ljudje božji, kaj naj počnem?! (Otroci jokajo.)

Dolenčevka. Nikar tako, botra, nikar! Ob zdravje se pripravite. Na otroke mislite in v Boga zaupajte. Bo že prav, bo že prav.