DESETI PRIZOR

Prejšnji. Ančka.

Vrata se nagloma odpro in v sobo plane Ančka, smrtno bleda s pletenimi lasmi in na pol oblečena. Vrata ostanejo na istežaj odprta. Noči se.

Ančka. Kje so?! (Ozira se okrog.) Kje so?! Ljudje božji, recite, kje so?!

Vsi za trenutek obstanejo, jok utihne, vse umolkne v sobi, samo burja tuli.

Košir. Odšli so. (Težko padejo besede v obči molk. Vsak ostane na svojem mestu.)

Ančka se dvigne in zakriči. Odšli so! Oh! (Molk.) In vi ste jih pustili?! (Molk.) Ve žene ste jih pustile, da so odšli?! Ha ha! (Molk.) Zakaj ste jih pustili?! Zakaj, vprašam?! (Divja po sobi, dotakne se zdaj ene zdaj druge ženske in govori s strašnim glasom:) Zakaj? Reci! Reci! Reci! (Vsi strme nepremično vanjo. Čudna groza gre od nje. Pred Pečarico obstane. Trenutek jo gleda, potem jo zgrabi za rame in jo stresa.) In ti tudi! Ti si ga tudi pustila! Kakšna mati si ti?! Zver si! Morilka si! (Zapusti jo naglo. Ozre se naokoli. Z močnim glasom:) Vsi bodo poginili! Nobenega ne bo nazaj. Nobenega ne! (Trenutek neme, tihe groze. Potem ženske zavrisnejo, zajokajo, zatulijo. Otroci zakriče. Vse se zdrsne v strašni, preteči grozi. Ona zopet zgrabi Pečarico za rame in ji kriči v obraz:) Tudi njega ne bo! Tudi Lojza ne bo! (Odpahne Pečarico; zgrudi se na kolena.) Zakaj ste jih pustili?! Nikoli več, nikoli več jih ne bo! (Zahrope, zakašlja.) O! O! O! Smrt! ... Umiram! ...

(Ženske se zgroze, odmaknejo, obmolknejo, okamene. Skozi odprta vrata zija strašna in rjoveča noč.)

(Zastor polagoma pade)

KONEC