PRVI PRIZOR

Dolenc. Dolenčevka.

Krčmar Dolenc sedi pri mizi v kotu blizu okna in čita Mohorjev koledar. Prižgal je vivček in puši. Slabi časi, povsod so slabi časi!

Dolenčevka, okrogla in živahna krčmarica prihaja iz kuhinje. Ali se tebi lepo godi, mož! Jaz sem bila v hlevu pri svinjah. Nič ne bo z njimi letos. Mučim se in mučim, pa nič!

Dolenc. Saj pravim, slabi časi povsod. Še po knjigah se pritožujejo. Bral sem, vidiš ...

Dolenčevka. Bral, hm ... Ti lepo sediš, jaz pa delam, to je razloček.

Dolenc. Saj bi tudi jaz rad delal, samo kaj? Kaj bom jaz kuhal, kravo molzel in na potoku perilo pral? To je za ženske.

Dolenčevka. Za ženske! Čudno je to, da vi dedci toliko lenarite, za nas ženske pa je v petek in svetek, v slabih in dobrih časih delo enako. Tri dedce imam, tebe in dva sina, pa ste se dosti odpočivali. Samo jaz se peham od zore do mraka.

Dolenc. Ti, jutri pojdem na pošto. Joško je pisal, da se jima obema slabo godi pri vojakih. Moramo jima poslati kakšen krajcar.

Dolenčevka. Pošlji, za drugo tako nista. Samo jemati znata. Pošljite ... vedno: pošljite! Ali prej ni nobeden mislil na to, da bi si prihranil počen groš za silo. To se vidi – tvoja kri! Jaz samo ne vem, zakaj si moški! Na gorkem sedi, pa bere!

Dolenc. Na gorkem – – ha ha! Ves trd sem, tako je mraz tu pri oknu. Pojdi, pojdi pa naloži se eno klado v peč. Ljudje bodo prišli s pota. Vsak se rad ogreje.

Dolenčevka. Danes se ne bodo mnogo greli, bos videl. Če se pride pred Božičem domov, ni denarja v žepu, da bi se greli v krčmi. Tako je. Ampak naj bo. Človek je kristjan. Čeprav imamo malo drv to zimo, da veš. (Odide v kuhinjo.)