DRUGI PRIZOR

Dolenc. Koširjeva Tona.

Tona vstopi. Stara je kakih trideset let, suha in klepetava. Ježeš, al' je mraz! Kaj ste sami, kaj ni še nikogar!

Dolenc. Ne, še nikogar ni. Velik sneg je, težko se hodi. In pa daleč smo od železnic.

Tona. Kaj ne, kakšna nesreča je to za vas! Težka bo letos, ko pridejo moški že pred Božičem domov in brez zaslužka. Jaz sem rekla svojemu, naj ne hodi od doma, letos. Res se prinese stopetdeset, dvesto goldinarjev s Hrvaškega, če so šume količkaj, ali doma bi bil tudi zaslužil krajcar. Krajcar, res, ne goldinarja. Ali gotovo je le gotovo.

Dolenc. Eh, nobeden ne bi šel, če bi vedel, da bo slabo. Vašemu je še nekako. Čevljar je, zasluži tudi doma. Drugi pa doma ne zaslužijo ničesar. Živeti se mora, a brez groša še ovsenjaka ne kupiš.

Tona. Res je. Hudo je na svetu, ali drugim je še huje. Jaz pravim tako: bosi ljudje ne morejo hoditi. Živelo se bo do smrti, kakor se bo.

Dolenc. Če se spomnim kako je bilo včasih! Ljudje so prišli s Hrvaškega, vsak je imel denarja kakor smeti in pilo se je ... Ali zdaj bi bilo najbolje, da bi snel smrečico nad vrati in jo vrgel v peč.

Tona. I kaj bi tisto! Vam tudi ni take sile. Ljudje ga bodo pili vedno. Potrebno je včasih za zdravje in veselje. In vi od tega lahko živite.

Dolenc. Jaz in žena že. Ali sinova sta pri vojakih, in nobenemu ne zdrži krajcar pod palcem.

Tona. Razvadili ste ju, to je. Lepa fanta ali premalo pameti, to je. Preposkočna sta. Jaz se čudim. Zakaj vaša Neža je imela od nekdaj trdo roko in vajeti je držala na kratko.

Dolenc s smehom. Eh, kaj bi, po meni sta. Jaz sem bil vesel fant.

Tona. Pravili so mi, pravili. Nu kaj, če je bil človek malo v šolah, pa se ga prime ...

Dolenc. Kaj bi tisto! Samo dve latinski imam. Ali vroča kri, to je. Se bodeta že vgnala tudi ona dva.

Tona. O, gotovo! Samo, da dobita taki ženski, kakršna je vaša Neža. Ta je huda.

Dolenc smeje. To je pa res. Huda kot vrag.