ČETRTI PRIZOR

Prejšnji. Pečarica.

Pečarica, okoli petdeset let stara, zelo energična ženska. Slaba pota so, zameti, človek pride komaj skozi vas. Kaj jih še ni?

Dolenčevka. Ni jih še, strinja. Kaj ste prišli čakat sina? Vesel bo.

Pečarica. Prišla sem, da vidim čim prej, kako se mu je njegova trma obnesla, ha ha! Prav vesela sem, da se mu je tako slabo izplačalo. Še po denar je pisal za pot.

Tona. Vsi so pisali. Tudi mojemu sem poslala dvanajst goldinarjev, da more domov. Nesreča je to, strinja, nesreča!

Pečarica. Mojemu Lojzu privoščim. Kako se je postavljal! In vse zaradi tiste Streharjeve ... Prosim vas, gostačeva! Kaj bi taka pri naši hiši. Ko lahko dobi deset bogatih nevest. Bogatih pravim. Pet tisoč mora imeti najmanj.

Dolenčevka. I, pa saj ste sami bogati in samo Lojza imate. Naj vzame tisto, ki mu je všeč.

Pečarica. Sebi enako naj vzame. Beračica je za berače, gostačeva za taksne, ki sami nimajo nič.

Tona. Ampak Lojz pravi, da ne vzame druge. Ančko ali nobene.

Pečarica. Bomo videli. Sreča, da je bil moj ranji mož toliko pameten in je meni vse zapisal. Če me Lojz ne bo poslušal, ne dobi niti krajcarja do moje smrti. In jaz bom še sto let stara, kaj Dolenc?

Dolenc. Gotovo. Iz kremenite rodbine ste. Siromak, ranjki, ni bil tako krepak.

Tona. Če bi bil on Živ, bi bil Lojz že oženjen z Ančko. Ranjki je bil dober.

Pečarica. Dober, ali nespameten. Da nisem jaz skrbela za hišo, ne bi imeli nič. Ampak zato tudi pravim: Lojz, ti bos delal po moji volji, Če ne pa še groša ne, še groša!

Dolenčevka. Ampak radi ga imate le. Po taki mečavi ste prišli čakat. Vaša hiša je daleč in na samem.

Pečarica. O, to je pa druga stvar. Rada ga imam že. Kako ga ne bi imela rada, ko je moj edini. Ampak poslušati mora. Jaz sem bolj pametna ko on. Nu, ali on se bo se ugnal. In morda se kmalu.

Tona. Mislite? On je trmast kot Vi. Vaša kri, kaj bi drugo.

Pečarica. Saj mu tega ne zamerim. Prijatelja sva. Prijazna sem z njim, ne kregam se. Le to sem rekla: Gostačeva ne bo prišla v mojo hišo, pa amen.

Tona. Zato je odšel z drugimi na Hrvaško.

Pečarica. Da, mislil je, bogsigavedi kakšno sramoto mi bo s tem napravil in kako se bom jezila ... Smejala sem se.

Dolenčevka. O ne, on je šel največ zaradi tega, da prisluži kaj denarja. Če bi bil prinesel kaj pod palcem, pa bi se bil oženil z Ančko in odšel na gostijo z njo. Tako je govoril.

Pečarica. I naj govori. Naj ima veselje. Se bo že naveličal. Ko bo videl, da se denar ne pobira na cesti, ga že pamet sreča. Saj lahko čakam.