PETI PRIZOR

Prejšnji. Žimovka, Zavrletovka, Torbarček in njegova žena Alenčica prihajajo vsi hkrati v sobo.

Torbarček. Naj vam Bog zdravje da, kristjani božji!

Dolenc. Kaj si pa ti prišel? Ti nimaš nobenega, na kogar bi čakal.

Torbarček. Imam, bratec, imam. Svojih torb čakam. Ej, škoda, da se vračajo tako hitro. Preveč nove se bodo vrnile. Pred Božičem, prosim vas! – To ni prav! Slabo bo za vse. Tudi za me, tudi zame. Malo žganja daj, oštir! Slivovke.

Dolenc. Saj drugi tako nobeden nič ne pije.

Torbarček. Kaj bodo ženske!

Zavrletovka. Kje bi vzele! Celo hišo otrok in nič zaslužka ...

Žimovka. Jaz sem pisala svojemu, naj ne hodi domov, če je količkaj zaslužka. Odpisal mi je, da stradajo. Delajo kot črna živina. Ali šuma je slaba. Ne zaslužiš krajcarja. Še ob zdravje bi se pripravil, če bi ostal. Pa sem si mislila: če je taka, naj bo rajši doma. Kuhalo se bo slabo, ali nekaj boba in krompirja bo tudi zanj.

Zavrletovka. Izposoditi sem si morala, da sem mu mogla poslati tistih deset goldinarjev, ki je ponje pisal. (Jokavo.) Kako se bo pri nas živelo to zimo, to sam Bog ve!

Tona. Čudim se, da jih še ni.

Dolenčevka. Slaba cesta je in pa počivajo, gotovo počivajo na poti po vaseh.

Tona. Spomladi se pripeljejo na vozeh in z muziko.

Žimovka. Spomladi imajo denar, pred Božičem pa se pride s praznimi rokami. Moj se je pred štirimi leti vrnil tudi tako.

Tona. Skoro vsako drugo, tretje leto jih pride nekaj iz vasi nazaj tako ob tem času. Na slab pridelek nalete, pa je treba pustiti vse in vrniti se sredi zime.

Torbarček. Ko sem se jaz hodil proč, ni bilo tega. Trideset zim sem bil v šumah, pa se mi ni zgodilo kaj takšnega. Ali dandanes je vse goljufivo.

Alenčica. Ti pa veš! Boga zahvali, da si živ.

Torbarček. Hvalim, stara moja, hvalim. Vidiš, tebe pa mojo torbo, to dvoje mi je Bog dal. Oboje imam rad. Belo morje Adrijansko, da je res. Pij! Alenčica, pij!