ŠESTI PRIZOR

Prejšnji. V sobo prihiti Kregarjeva Metka, močno, rdečelično dekle.

Metka. Kaj jih še ni?

Torbarček. Bodo že prišli, potrpi. Na, sem sedi in počakaj. Uh, ali se postavljamo. Zdaj pa ne vem, skoraj da si mi še bolj všeč kot moja Alenčica.

Tona. Si prišla očeta čakat?

Metka. Koga drugega?!

Tona. I nu, Zagarjevega Matijča. Govori se po vasi ...

Metka. Dolgi jeziki.

Tona. To je prav, če ni res. Matijče pravi, da hoče samo bogato. On je za denar.

Metka. Zakaj pa lazi za menoj?! Kdo ga prosi!

Tona. Vidiš, vidiš, je pa le res, kar pravijo ...

Metka. Nič ni res. Jaz ga še pogledam ne.

Torbarček. Zakaj ga ne bi pogledala?! Lep fant je in ti si fletno dekle. Taka roba se lahko gleda. Tudi jaz sem bil mlad, kaj Alenčica, pa vem, kako je to.

Alenčica. Kaj boš! Zdaj si star, ne pozabi tega!

Torbarček. Če le tebe pogledam, pa se spomnim. Ti tudi nisi več tista Alenčica, ki sem se zanjo tepel s fanti.

Alenčica. Molči, molči. Vedno avsaš take norije. Že stokrat sem pozabila vsega. (K drugim.) Rod sva šla obiskat v Srednjo vas. Pri Grebenčevih imajo zopet majhno. Pa sva nesla štruco. Stara Grebenčevka je moja polusestra.

Torbarček. Čakaj, ko sva že tukaj, bova že še malo strpela. Pa bi res rad videl svoje torbe. Tako lepo sem jih naredil v jeseni. Z lisičjo kozo in zajčjimi tačicami sem jih obšil in nakinčal. Zdaj jih nosijo pred Božičem nazaj še cele. Nič ne bo zaslužka drugo jesen.

Dolenc. Zdi se mi, da gredo. (Odpre vrata in stopi na cesto. Od tam:) So že tu.