DESETI PRIZOR

Prejšnji. Streharjeva Ančka.

Ančka drobno in milo dekle, prikupljivega vedenja in lica. Oblečena je preprosto, ali čisto. Dober večer! Prišla sem vprašat, če niso ostali tukaj pri vas? Skozi okno sem videla iti nekatere po hribu doli, ali očeta še ni.

Pečarica. He, he. Kaj se hliniš. Lojza si prišla čakat in lovit, pa ne očeta! Poznamo se.

Ančka. Jaz nikogar ne lovim, strinja. A to je res, da našega očeta še ni in mi smo v skrbeh.

Lojz vstane. Oče so ostali v Srednji vasi. Slaba pot je, pa niso mogli z nami do doma. Niso še popolnoma krepki.

Ančka. Zakaj ne? Kaj se jim je zgodilo?

Lojz. Nič takšnega. Nikar se ne boj. Veja jih je malo udarila, ko smo podirali neki stari hrast.

Ančka. Za božjo voljo! Mi nič ne vemo. Joj, joj, kako smo nesrečni, moj Bog! (Zaihti.)

Lojz. Nikar ne jokaj. Res ni nič hudega, verjemi. Drugače bi vam bili pisali. Pa nismo hoteli plašiti. Oče so krepki, čez štirinajst dni bodo zdravi kakor jaz.

Ančka. Oh, kako mi je hudo! Drugi so se vrnili vsaj zdravi, četudi brez zaslužka, a očeta je potrlo!

Lojz. Ali verjemi, zdravi so že. Lahko bi bilo huje. Draga Ančka, le nikar ne jokaj! (Pogladi jo po laseh.)

Pečarica priskoči in pahne Lojza proč. Zdaj mi je pa že zadosti tega pijanstva! Lepo si imela izpeljano! Saj vsa vas ve, kaj se je zgodilo tvojemu očetu, samo ti da ne bi vedela?! Ha ha!

Ančka prestrašeno. Ne, mi res nismo ničesar izvedeli.

Pečarica. To ti povem, zastonj ga loviš, zastonj!

Lojz. Ali mati, kaj vam je?! Kaj vam je storila?!

Pečarica. Storila?! Ha ha! In še vprašaš! (Ančki:) Nikoli, nikoli ne bo tvoj, ti, ti, hinavka! Poberi se vun! Tu imaš, na tu! (Udari jo z roko po obrazu.)

Ančka zajoka glasno. Moj Bog, zakaj?! Saj nisem ničesar kriva! (Zbeži vun.)

Lojz stisne pesti, zavpije. Mati, zakaj ste to storili?! (Pograbi klobuk in odbeži za Ančko.)

Dolenc. Prenagli ste bili, strinja, prenagli! Težko se bo popravilo to ...

(Zastor pade)