PETI PRIZOR

Žima, Žimovka in Kregar prihajajo. Žima in Kregar nosita eden vile, drugi konjski komat.

Žimovka ima v cekarju kuhalnice, ruto, par otroških čevljev in srp, v drugi roki novo golido.

Vsi sedejo k Pečarici.

Kregar. Kje je moje dekle?! Metka! Metka!

Metka priteče s kegljišča. Kaj pa je, oče?

Kregar. Vina nam daj! Hm, hm, kako se ti poda, glej. (Drugim.) Moral jo bom dati kakšnemu oštirju. Fletna krčmarica bi bila.

Žima. Slab semenj, dragi sosedje, slab semenj. Živina pod ceno, kupcev pa nič! Prignal sem kravico na prodaj, potrebujem denarja, ko sem pa videl, da bi jo moral dati v izgubo, sem rekel Mihi, svojemu fantu, naj jo žene spet domov. Pa rajši čakam, da mi jo drugi prodajo, kakor da bi jo prodajal sam tako pod nič.

Žimovka Pečarici. Blagor vam, strinja. Brez skrbi živite. Prej so moški vsaj s Hrvaškega prinesli nekaj desetakov, zdaj je pa še to minilo. Vsaka tretja zima se izjalovi.

Zavrle. V Ameriko pojdemo.

Žima. Saj bi bilo morda res prav, če bi se človek upal.

Torbarček. Ta se je upal, glej! Ta gospod je Amerikanec, vidiš. Kmet je bil kot mi. Irhaste hlače je nosil.

Amerikanec. Platnene, platnene. In nisem bil kmet. Moj oče je bil gostač in je hodil po dninah. Zdaj pa si lahko kupim kmetijo in ne eno najslabših. Za dvajsettisoč goldinarjev se že dobi kaj lepšega.

Žagar. Dvajset tisoč?! In v petih letih?! Saj ste rekli, da ste bili pet let v Ameriki?

Amerikanec. Natančno pet let.

Torbarček. Kaj ste pa delali, da ste zaslužili toliko?

Amerikanec. Izpočetka sem delal v rudokopih. Več kakor eno leto. Kakor živina sem delal; potem sem si malo pomogel. Po tovarnah sem bil. Ko sem se naučil malo jezika, sem pričel z majhno trgovino. Štedil sem. Ampak tam v Ameriki se drugače živi kot pri nas. Vsak dan meso.

Zavrle. Meso? Pri nas smo kruha lačni.

Amerikanec. Pa pošteno si oblečen. Ne vidi se ti v praznik na deset metrov, da si hlapec. V svojem prostem času si gospod. Tam nosiš glavo pokoncu in ne kleceplažiš pred nikomer. Tega tudi nihče ne zahteva. Ko dovršiš svoje delo, si človek kakor vsak drug, enak drugim. Tukaj ste kmetje, polu-kmetje, kočarji, gostači, delavci in dninarji. In vse se ščeperi eden pred drugim. Tam je vse enako.

Kregar. In politika? Kakšna je v Ameriki politika?

Amerikanec. Takšna, da so vsi enaki. Bogata in svobodna zemlja je tam, vsakemu da kruha. Človeka naredi iz tebe. Tukaj sem bil zabit in neumen fant, mislil sem, naša vas je celi svet. Tam pa sem postal mož. Svet sem videl, ljudje! To je velika stvar. Na miljone je vasi na svetu, takšnih kakršne so nase. In ljudi! Neizrečeno veliko ljudi je na svetu. Izpočetka te je strah tega ljudstva, kakor mravljinec se zdiš samemu sebi. Vseeno, če je ali ni. Pozneje pa se zaveš, kaj je to: človek! Vidiš tovarne, železnice, mostove, zgradbe. Občutiš to neizmerno gibanje, vrvenje, to silo, to moč, ki jo vstvarja človek dan na dan. (Vstane.) In potem te obide ponos, da si človek. Neka pijanost te obide, zmagoslavje ti napolni srce, oči se ti vžgo in čudne moči ti napenjajo žile. Tudi jaz sem človek, gospodar zemlje, vode in zraka! Moje pesti brzdajo pozemeljske moči, moj mozeg kraljuje nad vsem! Vse premorem, vse premagam – človek sem! Hočem, da tisoč milj daleč slišijo moj glas, in moj glas gre pod morskimi vodami, skozi gore, skozi zemljo gre v predaljne kraje. Nobene meje ni več zame nikjer na svetu. Hočem, da bodi luč, da bodi dan v temi, in v tistem hipu zablešči v čarobni luči ogromno mesto, večje od naše dežele. Samo: hočem, hočem, hočem! ... In vse se zgodi človeku. Kakor misel ga nosi stroj iz kraja v kraj, v vetrove se upa, in kmalu je ne bo več moči na zemlji, ki ji človek ne bo zapovedoval.

Žagar. Sakra, tudi jaz pojdem tja v tisto tvojo Ameriko!

Lojz. Mi tukaj gnijemo v naših vaseh. Mlad sem, zdrave roke imam, pa kaj dosežem z njimi doma?! Kruha, ovsenjaka sem lačen! Kaj morem živeti po svoji volji tukaj?! Od vseh strani nas tišči nekaj nevidnega, trdosrčnega in hudobnega. Izžema nas, veselje nam pije in kri. V neumnosti živimo, v neumnosti umiramo. In še kruha ne, se malo sreče ne prislužiš s svojimi pestmi.

Amerikanec. Kaj tukaj po teh naših vaseh veste, da živite?! Tukaj spite in počivate celo življenje preden ste se trudili, preden ste okusili, kaj je svet. Vse je majhno. Vaše veselje in vaše skrbi. Zunaj v svetu pa gredo oči povsod, brez mej so želje, in srce je močno za vse.

Žagar vstane. Lepo govoriš, Amerikanec! Kakor vino so tvoje besede. Napil sem se jih, vidiš. Oj, tudi jaz pojdem odtod. Tesno se mi je zazdelo ta hip tukaj pri nas. Tudi jaz bi rad videl tiste ljudi, ki so močni kakor levi, ki se upajo v zemljo in pod oblake. Jaz sem od njih krvi, ljudje, verjemite!

Zavrle pristopi. Tudi jaz pojdem. Moji otroci stradajo, dolgovi me bodo zadušili. Tam pa, v Ameriki, praviš da plačajo trde pesti obilno.

Amerikanec. Plačajo jih, prijatelj! Plačajo, da bodo siti tvoji otroci in tvoji dolžniki.

Lojz skoči izza mize k materi. Mati, še to vas bom prosil! Če sem res vaše krvi, če nisem podmeček, dajte mi denar za Ameriko! Dajte! Kradel bom, ubijal bom, ali na pot moram! Moram! Ste slišali, mati!

Pečarica se vzdigne. Ti hočeš v Ameriko, kakor si šel na Hrvaško v jeseni?! Zaradi Ančke? Ha, ha!

Lojz. Zaradi nje in zaradi sebe! Kaj nisem star štiriindvajset let, močan, kakor hrast vgori? In tukaj še kosa kruha ne zaslužim, da me je sram pred samim seboj. Mati, svoje pravice iščem. Dajte mi denar za pot!

Pečarica počasi in zaničljivo. Veš – naj ti bo! Ne verujem v besede tega tujca. To so pene. Zablišči se in razbline brez sledu. Petsto kron ti dam, da pojdeš pogledat, kako se živi drugod. Povsod težko, sinko, povsod težko. (Segne v nedrije, odmota v robec zavit denar in ga položi na mizo.) Ljudje, vi vsi ste priča, da sem mu dala, ker me je prosil. Naj gre. Jaz sem mu dobra mati, ali za snaho nečem vsake. Nečem. Naj gre, kakor je šel na Hrvaško. Pisal mi bo po denar, kakor mi je pisal s Hrvaškega. Vrnil se bo tih in pokoren. Amerika je kakor loterija, malokdaj in malokdo zadene terno.

Žima. Jaz pojdem tudi! Izposodil si bom in pojdem. Čez dve ali tri leta pridem nazaj. Hišo bom popravil, nekaj senožeti in lazov prikupil, pa vole in krave ... Drugače se bo živelo kot danes.

Žimovka. Dvajset tisoč si je prislužil Amerikanec v petih letih ...

Torbarček. Živijo, Amerika! Letos bom šival amerikanske torbe! Ej, če bi bil mlajši!

Lojz spravlja denar. Tega vam ne bom pozabil, mati. Bom že jaz zaslužil v Ameriki svoji Ančki doto – pet tisoč, kakor ste rekli, mati.

Pečarica. Ponoreli ste vsi, ha, ha! Nikjer ne padajo cekini izpod neba, kakor bi šel dež. Brez krajcarja se boš vrnil, ali toliko pameti boš že našel tam, da boš vedel, kje je boljše, pri materi ali drugod, kaj je zanesljivejše, tvoja ali moja pamet.

Amerikanec. Le pojdite! Vse naše ljudi bi spodil čez morje. Tam se bodete naučili, kaj je delo, kaj je denar in kaj je človek. Tam se nauči zadnji delavec v enem mesecu več, kot zna tu prvi kmet vse svoje življenje.

(Oddaleč se sliši trobenta. Iz kegljišča in iz hiše prihite fantje, kmetje, ženske in dekleta ter odhajajo proti desni.)

Amerikanec. Kaj pa je?

Torbarček. Na veselico gredo k Vrhovcu. Nekakšen teater bo tam.

Žagar. Mari nam veselica! Mi smo Amerikanci!

Lojz. Zavrle. Žima. Amerikanci smo! Ura!