ŠESTI PRIZOR

Prejšnji. Učitelj.

Učitelj prihaja od leve. Mlad je, idealen, oblečen v svetlo letno obleko. Kaj pa je, ljudje, prijatelji?! Kaj ne pojdete na veselico? Čez četrt ure se bo pričelo. Zanalašč sem zavil semkaj, da vas opozorim. Lepo bo. Pojdimo!

Žagar. Kaj nam bodo te otročarije! Mi imamo druge besede. Važnejše reči.

Torbarček. Brez zamere, gospod učitelj, o Ameriki se menimo.

Lojz. V Ameriko pojdemo!

Košir. Tukaj ta gospod Amerikanec nam je pravil, kako je tam. Pri moji veri, še jaz bi šel, da nisem tako star!

Učitelj pristopi. Slišal sem že o vas, gospod Amerikanec. Ampak to je grdo, da zapeljujete ljudi.

Amerikanec vzroji. Jaz nikogar ne zapeljujem! Kaj je to zapeljevanje, če jim povem, da je to življenje, ki ga živijo tu – pasje in nečloveško! Če jim pripovedujem, da je tam zunaj, daleč odtod drugačen svet, svoboden svet, ki ima kruha za vse, ki znajo in hočejo delati. Dobrega kruha in ne gnilega krompirja, kakor tukaj doma.

Učitelj. Zapeljevanje je to! Kaj je tam v Ameriki?! – Tujina je tam! Vaš jezik vam bodo ukradli tam, vašo narodnost in vašo domovino! Ljudje, pametni bodite! Naši kraji so siromašni, ali to je vaša domačija. Domačija vaših očetov je to in vaša. Kaj bodete drugod iskali svoje sreče! – Doma je najlepše!

Zavrle. Če je človek sit, da.

Žagar. Kaj bomo doma?! Naša vas je tako majhna, da jo s tremi koraki premerim. Kaj bom tu?! Vsem vaščanom vidim v skledo in oni meni. Nekaj drugega bi rad! Sveta bi rad!

Učitelj. Zaslepljeni ste! Kaj bodete na tujem? Tam nikogar ne poznate, jezik vam je neznan, nikjer, nikoder prijaznega človeka!

Žima. Vrnili se bomo. Moramo proč odtod! Denarja potrebujemo, zakopani smo v dolgeh. Ne da se več živeti doma.

Učitelj. Sleherni človek ima skrbi, ali domač ovsenjak je sladak, ker je domač. Pojdite z menoj, pojdite na veselico! Igrali bomo lepo igro o narodu, o ljubezni do domovine. Pojdite! Tako revna je naša domovina, skromna, malo sinov ima. Ne zapuščajmo je! Ne izdajmo je! Pojdite z menoj! Ne poslušajte zapeljivih besed! (Obrača se k odhodu in odhajajoč na desno kliče:) Kasno je, hiteti moram. Pridite za menoj! Pridite! Domovina kliče!

Amerikanec. Nu, pojdimo, pojdimo! Ali domovina – domovina?! Ha ha! (Se vdari ob čelo pa po prsih, stisne pesti in jih strese pred seboj.) To, to, to je moja domovina!

(Zastor pade)