DRUGI PRIZOR

Od desne pribeže Kregar, Košir in Žima. Nedeljsko oblečeni se vračajo iz sosednje župnije, kjer je bilo žegnanje.

Košir. Kaj pa je?! Kdo pa kriči tako?

Kregar. Ha, ha! Ha, ha! Glejte, glejte, Torbarček se tepe s svojo Alenčico!

Žima. Kaj pa se je zgodilo, da ga je minila na stara leta sveta zakonska ljubezen?! In on je bil vedno tako pohleven zakonski mož!

Alenka si popravlja ruto in lase. Joj, ljudje kristjanski, skoro zadavil me je! Obseden je, o ti križani Jezus, gotovo je obseden!

Košir. To se razume, da je! Vino ga je obsedlo, to se vidi jasno!

Torbarček. V Ameriko pojdem, da veste! Naj vidi, kako bo brez moža!

Košir. Hudo, hudo, kaj ne Alenka?

Žima. V Ameriki ne marajo pijanih ljudi.

Torbarček. Kaj sem pijan?! Bolj sem trezen kot kaplan pred mašo. Ampak tejle ženski bom pokazal. Pomnila bo, kdaj smo bili na Velesju na žegnanju.

Košir. I, menda si res ne boš tako lahkomiselno pokvaril slave, da sta najmiroljubnejši zakonski par devet župnij naokoli. Saj sta se hujša kot jaz in moja Tona!

Kregar. Prevzelo ga je. Letos ga ljudje pijo, letos.

Žima. Ej, ljudje govorijo o Ameriki. Cela jata se bo vzdignila jeseni. Pa pijo. Za korajžo je to.

Kregar. Dolgo se nabira ta korajža. Šele za Vse Svete se pripravljajo, a s korajžo so začeli še pred Velikim Šmarnom. Pravijo, da pojdeš tudi ti.

Žima. Pojdem. Kaj bi drugo. Človek misli, da bo bolje.

Košir. Malo skrbiš za korajžo, če res pojdeš.

Žima. Sem mislil, da vesta. Na Velesjem sem bil pri Križu zaradi denarja. Izposodil si bom na hišo par sto kakor drugi, da bo za pot in da bo imela družina doma nekaj grošev čez zimo.

Kregar. Vse se dolži. Toliko dolgov se ni naredilo prej v desetih letih, kakor se jih je zdaj v dveh mesecih. Veselo se živi na amerikanski račun. Vse vasi so polne ukanja in petja vsak večer, in v nedeljo vse pije, še ženske.

Žima. Slovo jemljejo ljudje. Težko se misli na ločitev, Kar naenkrat bo prišla jesen, pokošeno bo, požeto, pospravljeno, in treba bo na pot. Daleč na pot. Ne v Ogulin, ne v Bosno, ne v Madžarsko. Čez morje bo treba. Daleč je to. In težko se jemlje slovo.

Kregar. Polovico bodo zapili in zalenarili preden pojdejo. Saj nobeden nič ne dela, kdor se odpravlja proč. Samo viržinke kadijo in obleko kupujejo, nove klobuke, čevlje, robce, kakor neveste, ravnotako.

Košir. Pripraviti se je treba.

Torbarček. In jaz, vidiš, delam amerikanske torbe. Drugačne so, boljše od hrvaških, lepše in trdnejše. Malo dražje so res, ali boljša roba.

Žima. Tudi meni boš eno naredil, glej. Moja hrvaška je stara. Štiri zime sem jo imel, pa se je obrabila. Zdaj bo treba nove in trdne. Za Ameriko ni vsaka. Lepo mi jo boš naredil. S predalci za denar, za pisma, za nož, za kruh in slanino. Pa pojdemo ... Veš kaj, Kregar, zdaj ko sem dobil denar, ko smo naredili pismo, zdaj me srce boli. Bog ve, kako bo in če je prav, da grem.

Kregar. Kaj bi tisto! Prav, prav! Ti si pameten in trezen človek, za te bo že dobro. Ali drugi silijo brez glave in brez pameti od doma. Sami ne vedo, zakaj gredo in po kaj.

Torbarček. Po cekine, po kaj drugega!

Kregar. Jaz samo to pravim, zakaj imamo poslance?! Če bi bila politika za kaj, pa ne bi morali naši ljudje cijaziti okoli po svetu, kakor ciganje ali polentarji.

Košir. Veš, človeka vleče proč. Misliš, pojdem sreče iskat, k meni v zapeček je ne bo.

Kregar. Res je to. Mika to, mika ... In ta Amerikanec, ki je prišel sem in se nastanil v poštarjevi gostilni ... Če je vse res, kar pripoveduje ... Še mene včasih prime. Ko je vse noro po naših hribih. Naleze se ta bolezen. Samo "Amerika, Amerika" slišiš, kakor bi bila tam deveta dežela. Če ne bi imel toliko otroškega drobiža doma, če bi ranjca še živela, pa bi še sam šel.

Košir. Da se je zvedelo o tem pred desetimi leti, bi bil šel še jaz. Ali zdaj na stare dni, zdaj je prekasno. Sivih starcev ne marajo, sem slišal.

Alenka. Saj niste še starec, boter. Postavite se še.

Košir. No dobro, ujna, da ste spet pri sebi ... Nikar se ne jezite. Vsak lonec enkrat vzkipi. In Vaš možiček je drugače dober ... Ampak, kar se mene tiče, jaz sem siv. Odzvonilo je za me. Nikamor več ne bom hodil. Še Hrvaško pustim. Nisem več za to. In dreta pa kopito bosta že dala za silo skorjo kruha.

Torbarček sede zopet na klop. Vidiš, zdaj mi je bolje. Ujezil sem se bil. Ampak ti, Žima, si naročil torbo, kaj ne?

Žima. Sem, sem.

Torbarček. Dvanajsto boš dobil, enajst jih imam naročenih pred teboj.

Kregar. Saj imaš še to na plečih odveč. Ali je nisi prodal danes? Na žegnanjih se take reči rade prodajo.

Torbarček. Prodal, štiri sem prodal. In tudi to bi bil, ampak ta je za seme. Ne spodobi se, da bi hodil torbar brez torbe okrog. Ta je zato, da vidijo ljudje, kaj znam in kaj delam.

Košir. Ali bomo šli? Tona bo huda nocoj. Rekel sem, da pridem pod večer, pa je že noč.

Žima. Nu, ti se je ne bojiš.

Alenka svojemu možu. Torej vzdigni se, pokora. Naj bo v božjem imenu. Ubil si me skoro, ampak jaz sem krščanska ženska.

Torbarček. Če bi ne imel toliko dela, jaz bi se skregal s teboj, ampak jaz imam dvanajst torb naročenih. Same amerikanske.

Žima. Pojdi, pojdi, mudi se mi domov. Jutri moram še pred zoro na polje.

Torbarček. V imenu božjem, stara, pojdimo ... (Prime jo okoli pasu in odhaja opotekajoč se. Poje:) Mi smo mi, mi smo mi ...

Alenka. Molči šleva, pijan si ...

Torbarček. Dvanajst torb ...

Košir. Ampak politika je napačna, jako napačna ... (Odhajajo na levo.)