PETI PRIZOR

Prejšnja. Učitelj. Izletniki. Od daleč se čuje petje.

Izletniki prihajajo vse bliže. Pojo ono znano: Meni pa vse jedno je, ljubi me, ali pa ne ...

Ema se iztrga. Kaj se je zgodilo z menoj?!

Amerikanec. Ljubica! Ljubica zlata!

Ema. Oh ne! Oh ne! Nečem tega, nečem! Pustite me!

Amerikanec. Ti me ljubiš!

Ema. Ne vem! Ne, nečem! (Iztrga se mu in beži k družbi, ki prihaja med drevesi.) Slavko! Slavko! Zgrozilo se mi je! O! O! (Pade učitelju na prsi čudno ihteč.)

Učitelj. Kaj ti je, dušica? Kaj se ti je zgodilo?

Amerikanec. Tako torej! Hm, pozabila me ne bo nikoli! (Pristopi k družbi.) Pripovedoval sem gospodični o viharju na morju. Ona ljubi mir, moje pripovedovanje jo je razburilo. Nu, mislim, da bo vaši zaročnici, gospod učitelj, kmalu odleglo. Neugodno mi je, da se je zgodilo to ravno v predvečer mojega odhoda.

Glasovi. Kako to? Zaročnica?

Učitelj. Ne čudite se, gospoda, temu prizoru. Jaz in gospodična Ema sva zaročena in naravno je, da se je zatekla k meni. Dušica, umiri se!

Glasovi. To je novo! Živela zaročenca! Živela ljubezen!

Amerikanec. In živela Amerika! Ha ha! Gospoda, vi kličete: Živio zaročenca! Živio ljubezen! Jaz pa kličem: Živio Amerika! Živio boj! Jutri, jutri pojdem odtod in nikoli več ne bom okusil takih sentimentalnih mesečnih noči! Samo pri nas so take čudne, prečudne noči. A jutri bo jasen, sončen dan, in jaz pojdem na pot! (Odhajajo.)