DRUGI PRIZOR

Prejšnji. Učitelj.

Učitelj prihaja v haveloku. Strašno vreme! Na pošto sem šel, ampak burja je taka, da sem se komaj vrnil čez hrib. Moram se malo oddehniti.

Dolenc. O, prosim, gospod učitelj! Kakšnega pa boste? Četrtinko belega ali rdečega?

Učitelj. Rdečega, prosim. – O, vi ste tu, Žagar?! Aha, danes gredo Amerikanci na pot. Čakate na druge, ne?

Žagar. Čakam. Prehitel sem se od same korajže.

Učitelj. Slabo vreme boste imeli.

Žagar. Nič zato. Navajeni smo na vse. In pa še bolje je, če se prej ko prej umaknemo kraški burji. Presilovita je.

Učitelj. Ej, drugod so se hujše burje. Tožilo se vam bo po naši.

Žagar. Mogoče. Mogoče tudi ne.

Učitelj. Jaz samo tega ne razumem, zakaj greste vi od doma, ko ste imeli posestvo, ko ste pameten človek ...

Žagar. Ravno zato grem. Pameten človek ve, da plug zarjavi, če ne orješ z njim. Kaj bi doma. Ni prostora za vse. Sin je zadosti star, da lahko gospodari in da živi po svoje, jaz pa sem premlad, da bi se stisnil v kot. Dva gospodarja sta odveč, prav je, da se umaknem.

Učitelj. Ko bi se le v Ameriko ne umikali. Predaleč je to.

Žagar. Blizu ali daleč. Bolj ko je daleč, večja je vera, da se tam sreča v ceno zasluži. Kakor bi začenjal življenje iznova, tako se mi zdi. Tako lepo in imenitno.

Učitelj. Samo, če se ne varate! V Ameriki še vsak deseti komaj doseže malo uspeha.

Žagar. Morda bom jaz tisti deseti.

Učitelj. In če ne?! Ne pozabite, devetim se sanjajo vsi načrti in vsi upi, devet jih pogine. Če bodete vi eden od teh devetih?

Žagar. Kakor je komu namenjeno. Mogoče bom poginil kje za tujim plotom kakor pes, ali če bom tisti deseti?! Tisti deseti so ljudje! Ne devet, devetnajst drugih odtvegajo, devetnajst neumnežev, devetnajst slabičev. Takšnih ljudi bi potrebovali, takšnih, ko je bil tisti Amerikanec iz Kočevskega. Nisem se jaz samo denarja polakomnil, ne mislim jaz samo na poln žep. Ali človek bi postal rad, s svojo glavo in svojo pametjo, svet bi rad pogledal preden se mi polomi hrbet in mi izpadejo zobje iz ust.

Učitelj. Ha, ha, kako bodete razočarani, kako zelo! Žal.

Žagar. Vsak zase, gospod učitelj, vsak zase. Vsak ima svoj prag in svojo skrb.

Učitelj. Zaslepljeni ste vsi. Pojdite sem, Dolenc, da plačam. Moram oditi. Ne bi rad videl še onih drugih. Človeka srce boli, a podučiti jih ne moreš.

Žagar. Ni vsak potreben poduka, gospod učitelj. Dosti sveta sem že premeril, ko vas še na svetu ni bilo. Mnogo žuljev se je naredilo na mojih rokah in marsikakšna misel me je skrbela v moji kmetiški pameti. Vi lahko govorite o domovini in zaslepljenosti, mladi ste še in neizkušeni, kakor mlado pišče, ki je prvikrat uteklo koklji. Jaz pa sem star petelin in to pravim: Če bi vsi doma ostali, bi nas bilo kot mravljincev po naših hribih in eden drugega bi oglodali do kosti. Tako pa hodimo po svetu iz vse naše dežele. Nekaj se nas ponesreči, drugi životarijo, in vsak deseti ali stoti je imeniten, bogat, pameten.

Učitelj. Tudi doma je Amerika!

Žagar. O, da, nezabeljeni žganci, močnik in bob. Dvakrat na leto meso in vsake kvatre črn kruh ... To se pri nas doma zasluži. To je še ciganu premalo!

Učitelj. Ne bomo se pregovarjali. Na poti ste, odločeno je. Jaz moram domov. Brez zamere torej in naj bo po Vaše v Vaši Ameriki! (Poslavlja se.)

Žagar. Z Bogom, gospod učitelj!

Učitelj odhaja, odpre vrata in zakliče nazaj v sobo. Že prihajajo, Žagar! Ne boste dolgo čakali! (Odide.)