TRETJI PRIZOR

Žagar, Dolenc, Dolenčevka, Žima, Žimovka, trije otroci, Zavrle in Zavrletovka, čevljar Košir, njegova Tona in Torbarček z Alenčico. Žima in Zavrle sta oblečena na pot v črno, mestno obleko, drugi jima nosijo kovčeke in prtljago.

Torbarček. Joj, joj, burja, burja! Človek komaj hodi. Pred petimi leti je ravno tako razsajala, ko se je Peterlinov hlapec obesil, tisti Groga, veste.

Žimovka. Slabo znamenje, verjemite, slabo znamenje. (Joka.) Uh, koliko sem se že najokala!

Žagar. Zakaj ga plašiš ponepotrebnem!

Zavrletovka. Samo, ko ne bi bilo tako vreme! Kakor sodni dan je! Ko bi vsaj par dni počakali.

Žagar. Ladje ne čakajo. Ko si se zglasil, moraš biti tam na minuto.

Košir. To so ladje! Večje kot naša cerkev. Videl sem eno v Trstu.

Žimovka. In če bo na morju vihar ... Vsi se boste potopili.

Žima. Ne krakaj tako neumno! Daj vina, Dolenc, da bo slovo bolj lahko.

Francka petletno dekletce, vpraša očeta: Kaj mi boš prinesel iz Amerike, oče? Eno veverico bi rada.

Žima. Doto ti bom prinesel, punčka, doto.

Zavrletovka možu. In ne pozabi na nas. Tine, prosim te lepo! Na otroke ne pozabi. In tudi name ne. In če ni bilo kdaj kaj prav, ne zameri! Ali je meni hudo, ljudje! Moj Bog, moj Bog, kaj bo! (Joka.)

Tona. Nikar ne jokajte, soseda. Vse bo dobro. Kaj pa je to, dve ali tri leta! To hitro mine. Navajene smo živeti brez moških.

Zavrletovka. Kaj vi! Vaš ostane doma. Otrok nimate ... Vam je lahko. Ali jaz, jaz, jaz sem sirota!

Košir Torbarčku. Vidiš, letos sem tudi jaz pri starcih. Doma sem ostal. Ampak se mi zdi, da bo dolgčas.

Torbarček. Prvo zimo je žalostno, res. Težko se človek navadi na lenobo. Drugi sekajo in tesejo po šumah, ti pa vasuješ doma od hiše do hiše in poslušaš ženske marnje.

Košir. Zdaj sva dva. In letos poleti sva dosti delala. Jaz sem za te naše Amerikance prebito mnogo drete porabil. Pravijo, da so v Ameriki čevlji dragi, pa si je vsak naročil dva, tri pare.

Torbarček. In jaz sem naredil torb, kakor še nobeno leto! Par mernikov zlata bi šlo notri.