ČETRTI PRIZOR

Prejšnji. Metka, dve njeni prijateljici, dvanajstleten brat, osemletna sestra in stara teta.

Metka odpira vrata. Burja zatuli in zažvenkeče z okni. Prijazna pot bo, ha, ha!

Žagar. Oho, Metka! Sem mislil, da te ne bo! Le sem k meni sedi. Do New Yorka se bomo skupaj vozili, potem pa zbogom! Mi pojdemo kam v gozdove med Indijance, ti boš pa amerikanskim gospem kuhala kranjski močnik. Pravijo, da je malo kuharic v Ameriki, ha, ha!

Metka. Sedla bom, boter. Samo da svoje ljudi odpravim. (Bratu.) Domov pojdi Miha, in ti Marička tudi. Tema bo kmalu in naše male bo strah. Radi se imejte vsi. Ne bom vas pozabila. (Objame oba.) Tudi vi teta lahko greste. Težko se bo hodilo po rebri nizdol ponoči. In burja je huda.

Teta. Počakala bom. Z drugimi se bom vrnila. Spodobi se, da sem pri tebi do zadnjega. Boga se boj, Metka, pa bo vse dobro. Hudo mi je, da greš, ali človek ne ve, kje ga čaka sreča. Morda je prav, da greš.

Metka. Prav, prav, teta! (Zloži kovčeg in drugo prtljago k peči. Bratu in sestri:) Tako, a zdaj pojdita. Da ne bo malih strah. Na Malčko pazite posebno. Majhna je. Ranjka mati so težko umirali zaradi nje. Bog vas obvaruj! (Odpre vrata in izpusti oba vun.) In spominjajte se me včasih!

Torbarček dekletoma, ki sta prišli z Metko. Kako ste to lepi deklici! Preškoda bi vaju bilo za Ameriko!

Metka. A mene ni?

Torbarček. Tudi tebe je škoda, dekelce, tudi tebe.

Žagar. Na, a kje so drugi? Polahko se shajamo.

Zavrletovka. Mrači se že. Ko bi šli vsaj podnevi na pot! Kakšna vožnja bo v taki burji!

Žagar. Bomo že prestali. O polnoči gre naš vlak s postaje. A do tja imamo štiri ure vožnje. Zdaj še pet ni. (Pogleda na uro.) Ob desetih smo lahko tam.

Košir. Prijatelji, verjemite, nekako čudno mi je. Koliko zim smo skupaj hrvatarili! Koliko noči smo prespali po kolibah! Lepi časi so bili to ... In zdaj greste v Ameriko. Jaz pa ostanem doma. Starost je prišla name. (Natoči vino in trči z vsemi tremi.) Srečno pot, Žagar, in ti Žima, in ti Zavrle! (Pije.)

Torbarček. Srečno pot! (Tudi pije.) Koliko torb sem naredil za vas v teh štiridesetih letih, kar jih šivam. Prvo torbo vsakemu tako pred petindvajsetimi, tridesetimi leti. Pozneje vsaka tri, štiri leta drugo. In letos sem vam napravil amerikanske torbe. Prijatelji kristjanski, rad vas imam in srečno pot vam želim! (Brise si oči z roko.)

Žagar. Kaj bi to, moški smo. In če Bog da, se vidimo čez par let, zdravi, bogati in veseli!