ŠESTI PRIZOR

Prejšnji, Pečarica in njena dekla.

Pečarica dekli, ki nosi kovček na glavi. Tam k peči ga postavi. Huj, skoro ruto mi je vzelo. (Popravlja si robec na glavi)

Žagar. In kje je ostal Lojz?

Pečarica. K Streharju ga je vleklo še enkrat. Po slovo k Ančki. In po njenega očeta je šel. Pojde tudi v Ameriko, slišim – ropotija stara.

Tona. Ančka je bolna, pripovedujejo.

Pečarica. To se razume. Za nič. In to naj bi gospodinjilo pri nas?! Imam pa že rajša, da gre Lojz v Ameriko.

Torbarček. Težko vam bo, strina, težko.

Pečarica. E, se bo že vrnil. Saj sem mu rekla. Če ne bo drugače, mu pošljem denar za nazaj. Ampak naj vidi, da ne pojde in ne pojde po njegovi neumni glavi.

Tona. Meni se pa dekle vendarle smili. Tako tiha je, pohlevna. Bogata res ni, pa saj pri vas ni sila za denar.

Pečarica. Oh, jaz je ne morem trpeti. Koliko sem se jezila zaradi nje, zadnji dve leti! Hudobna je; kaj ga moti, ko vidi, da ni zanj in da jaz ne pustim in ne pustim!

Alenčica. Lojz jo ima rad.

Pečarica. Naj jo ima. Naj le gre v Ameriko, bo že videl, kako je drugod. Dokler jaz živim, je ne pripelje na našo kmetijo, to sem si zaverila. Edinec mi je in lahko si mislite, koliko pretrpim, ko ga ta deklina ne pusti in ne pusti iz mreže. Sovražim jo. Greh bi naredila zaradi nje, verjemite mi.

Tona. Zdaj leži že mesec dni. Bleda je in drobna, kakor otrok. Ona ni kriva, če sili Lojz za njo. (Zunaj zaropotajo vozovi. Mrači se.)

Žagar. Aha, so že prišli! Zdaj se pa lepo polahko poslovimo. Plačat!