OSMI PRIZOR

Prejšnji. Lojz in Strehar, postaren mož, star približno 45 let, ali že jako izmučen in izdelan človek.

Lojz. Skoro zakesnila sva.

Pečarica. No, sem mislila, da se ti je pamet na bolje obrnila in da ostaneš doma.

Lojz. Oh ne, ne bom se premislil. Ampak Ančka je jako bolna. To vam povem, mati, če se Ančki kaj zgodi ... (Preteče:) Potem naj vam Bog odpusti, jaz vam ne bom! ...

Pečarica. Kaj sem jaz kriva njene bolezni?! Kaj sem ji urekla? Neumen si, fant, jako neumen! Tam, vidiš, tam pri peči so tvoje ropotije. Na, in zdaj pij hitro malo vina. In to veš, kadar se premisliš, samo piši ...

Žagar vstane. In zdaj, preljubi ljudje, zdaj pojdimo! Kaj se bomo obotavljali. Z Bogom, prijatelji! (Daje Dolencu, Koširju in Torbarčku roko.) Z Bogom, ženske! Srečni ostanite! (Pristopi k peči in vzame svoj kovčeg; Košir mu pomaga.) Sem pojdi, Metka! Katero je tvoje? (Vzdigne tudi njeno prtljago, prime dekle za roko in gre skozi vrata. Na vratih nazaj.) Z Bogom!

Metka poljubi teto in prijateljici. Z Bogom! (Odhaja z Žagarjem.) (Vrata ostanejo odprta. Zunaj se vidi na cesti v polutemi lojtrski voz. Burja rjove besno, dež lije, oknice žvenketajo, vrata loputajo.)

Žima. Z Bogom, žena! Z Bogom, otroci! (Poljublja jih.) Pridni bodite! Bom že pisal. Zaradi vas grem v Ameriko, da vam bo lepše, ljubi moji!

(Vsi se poslavljajo. Ženske in otroci jokajo. Voznika pomagata nositi kovčeke.)

Zavrletovka. Nikar ne pozabi na nas! Nikar ne pozabi!

Zavrle. Ne pozabim.

Zavrletovka. In piši! Takoj piši, ko prideš tja.

Lojz. Z Bogom, mati! Milo se mi je storilo. Mati, Ančka je jako bolna ... Toliko sem se korajžil na pot in zdaj me je strah. Če se Ančki kaj zgodi ... Mati, še enkrat bi vas prosil ...

Pečarica. Le pojdi, le pojdi! Bolje je zate in zame! Rada te imam, ampak jaz sem mati, moram ti braniti, če siliš v nesrečo. Ono dekle ni zate, verjemi.

Lojz. Pa z Bogom, mati! Morda se vidimo kmalu. Ampak, če se Ančki kaj zgodi, me ne bo nikoli več.

Pečarica. Samo pojdi. Premislil se boš in spoznal boš, da sem imela jaz prav. Eh, manjka se deklet! Ali to ti povem, katerakoli, samo ta ne! (Odhaja s sinom.)

(Soba je za trenutek prazna. Odzunaj se sliši jok, klici, ropot. Potem zadrdrata vozova. Burja tuli in dež bije po šipah. Vrata so odprta na iztežaj. Temni se jako.)