1. Blagoslovljeni, za mučeništvo določeni!¹ S telesno hrano, ki vam jo v ječo pošilja gospa in mati Cerkev iz svojega naročja² in posamezni bratje iz svojih sredstev, sprejmite še nekaj od mene, kar vam utegne okrepčati duha. Ne bilo bi namreč nobene koristi, če bi se redilo meso, duh pa bi stradal, ali bolje: če se neguje, kar je slabotno, se prav tako ne sme zanemarjati, kar je še slabotnejše. Nimam sicer pravice, da bi vas z besedo spodbujal; toda tudi najspretnejše borce spodbujajo od daleč³ ne samo njihovi učitelji in predstojniki, marveč celo ljudje, ki ne znajo sukati orožja, ⁴ in razni postopači, ⁵ tako da jim često utegne koristiti, če jim ljudstvo vpije in vzklika.

Predvsem torej, blagoslovljeni, ⁶ ne žalite Svetega Duha, ⁷ ki vas je spremil v ječo. Ko bi vas namreč zdaj ne bil spremil, bi tudi vas danes ne bilo tam. Zatorej si prizadevajte, da ostane tam pri vas; tako naj vas od tam povede h Gospodu. Ječa je namreč tudi hiša hudiča, kjer združuje svojo družino. Vi pa ste zato prišli v ječo, da bi ga celo v njegovi lastni hiši strli.

Zunaj ste ga namreč v boju že strli. Naj torej ne pravi: Na mojem so; preskusil jih bom z nizkotno razdraženostjo, s pobitostjo ali tudi z medsebojnimi prepiri. Zbeži naj pred vami in se skrije v svoje najglobje skrivališče, otrpel v svitu kakor uročena in od dima omamljena kača; naj nima v svojem kraljestvu toliko moči, da bi vas med seboj razdražil, marveč naj vas najde varne in oborožene s slogo, kajti mir med vami je vojna zoper njega. Ljudje, ki nimajo v Cerkvi tega miru, ⁸ ga navadno radi prosijo od mučencev v ječi. In zato ga morate imeti in gojiti in čuvati tudi zategadelj, da ga boste lahko, če bo treba, delili tudi drugim.