3. Recimo zdaj, blagoslovljeni, da je ječa tudi kristjanu zoprna. Poklicani smo v vojsko živega Boga že odtlej, odkar smo odgovorili na besede prisege. ¹³ Noben vojak ne gre na vojsko z udobnostmi in ne stopi v bojno vrsto iz spalnice, marveč iz naglo razpetih in tesnih šotorov, kjer je vse trdo, neprijetno in neudobno. Tudi v mirnem času se že z naporom in nevšečnostmi vadijo prenašati vojno, ko korakajo oboroženi, tekajo po polju, kopljejo jarke, se strnjajo v "želvo".¹⁴ Od potnih srag je odvisno, da se ne zmede telo in duh, ko je treba iz sence na sonce, iz sončne vročine na mraz, iz tunike v oklep, iz molka v trušč, iz miru v bojni metež. Karkoli je težkega, imejte torej, blagoslovljeni, kot za potrebno vajo v vrlinah duha in telesa. V lepo borbo pojdete. V njej bo sodnik živi Bog; vodja borbe je Sveti Duh; venec je večni; nagrada je življenje podobno angelskemu; domovinska pravica¹⁵ je za nebesa; slava je na vekov veke. Vaš nadzornik Jezus Kristus, ki vas je mazilil z Duhom in pripeljal na to borišče, vas je hotel pred dnevom borbe iz svobodnejšega življenja ločiti za trše ravnanje z vami, da bi se moči v vas utrdile. Kajti tudi borci žive ločeno, sami zase po strogem redu, da v miru goje svojo moč; zdržujejo se poltene naslade, slastnejših jedi, okusnejše pijače. Napenjajo se, mučijo, trudijo; kolikor bolj se pehajo in urijo, toliko bolj upajo na zmago, "in ti," pravi apostol, ¹⁶ "da prejmejo minljiv venec". Mi pa, ki naj dosežemo večnega, imejmo ječo za vežbališče, da nas z vsakršnimi nadlogami izurjene povedejo na tekališče - pred sodbo; ¹⁷ kajti trda vaja pomnoži moč, mehkužnost pa jo oslabi.