4. Iz Gospodovega nauka nam je znano, da je meso slabo, duh pa voljan. ¹⁸ Nikar se torej ne izgovarjajmo, da je tudi Gospod dejal, da je meso slabo. Zategadelj je namreč poprej rekel, da je duh voljan, da bi pokazal, kaj mora biti podložno in komu, da naj namreč meso služi duhu, slabotnejše močnejšemu, da se od njega navzame tudi moči. Duh naj se z mesom pomenkuje o skupnem blagru obeh in naj ne misli več na nadloge v ječi, marveč na tekmo in borbo. Meso se morda boji silnega meča, visokega križa, (razjarjenih zverin, strašnih muk v ognju in prevejane iznajdljivosti mučitelja; duh pa naj temu postavi nasproti, da je sicer vse to njemu in mesu bridko, da so pa vendar mnogi to ravnodušno vzeli nase, dá, zaradi slovesa in slave si celo želeli, in sicer ne samo možje, ampak tudi ženske, da boste tudi ve, blagoslovljene, svojemu spolu ustregle.

Predolgo bi bilo naštevati posamezne, ki so se iz lastnega nagiba pokončali z mečem. ¹⁹ Izmed žena mi pride na misel Lukrecija, ki se je, ko je bila posiljena, vpričo sorodnikov z nožem zabodla, da bi si pridobila slavo za svojo čistost. Mucij je svojo desnico sežgal na žrtveniku, da bi njegovo dejanje doseglo sloves. Manjše je, kar so storili modrijani: Heraklit, ki se je pomazal s kravjim blatom in se sežgal; Empedokles, ki je skočil v ogenj gore Etne; Peregrin, ki je nedavno stopil na grmado; saj so celo ženske prezirale ogenj, kot na primer Dido, da je ne bi po smrti prisrčno ljubljenega moža silili v drugi zakon; in Hasdrubalova žena, ki je, ko je Kartagina že gorela, s svojimi otroki tekla v požar rodnega mesta, da ne bi videla svojega moža, če bi Scipiona prosil milosti. Regul, rimski vojskovodja, ki so ga Kartažani ujeli, se ni hotel dati zamenjati za mnogo ujetih Kartažanov; rajši se je dal vrniti in je, stlačen v nekak zaboj ter od zunaj od vseh plati z žeblji preboden, pretrpel take muke, kakor da bi ga tolikokrat na križ pribili. Ženska je bila, ki je sama od sebe zahtevala divje zveri, dá, gade, kače, ki so strašnejše od bika in medveda. Te si je Kleopatra nastavila, da bi ne prišla sovražnikom v roke. Prav tako se je atenska hotnica uklonila rablju. Vedela je za zaroto; ko jo je dal trinog zaradi tega mučiti, ni izdala zarotnikov in si je naposled odgriznila jezik ter ga pljunila trinogu v obraz, da bi imela zavest, da ne bo mučenje nič doseglo, tudi če bi se nadaljevalo. Ni neznano, da je še danes pri Špartancih največja svečanost diamastígosis, to je bičanje. Na ta dan bičajo pred žrtvenikom plemenite mladeniče vpričo njihovih staršev in sorodnikov, ki jih spodbujajo k stanovitnost. Za čast in odličnejšo slavo bi se štelo, če bi se udarcem prej umaknilo življenje kot telo. Če sme torej zemeljska slava za plačilo človeške hvale toliko terjati od močnega telesa in duha, da prezirata meč, ogenj, križ, zveri, mučenje, lahko trdim, da je to trpljenje²⁰ za nebeško slavo in božje plačilo majhno. ²¹ Ali je steklo toliko vredno kakor biser? Kdo ne bo torej za pravi biser iz srca rad toliko plačal, kolikor drugi za ponarejenega?