I. Velika pronicljivost ¹ in še veliko boljši spomin sta potrebna, če se kdo loti dela in hoče iz splošno priznanih spisov modrijanov in pesnikov ali katerih koli učiteljev svetne vednosti izrabiti pričevanja za krščansko resnico, da se njenim sovražnikom in preganjalcem z njihovim lastnim orodjem ² dokaže, kako nasprotujejo sebi in kako so do nas krivični. Nekateri, ki so se že prej ukvarjali s slovstvom in sta jim od tega ostala veselje do preiskovanja in trpežen spomin, so pač pri nas na ta način napisali manjša dela ter pri posameznih naukih omenili in navedli smisel, vir, izročilo in dokaze za trditev; iz tega se dá spoznati, da nismo sprejeli nič novega ali strahotnega, glede česar bi nam tudi vsem znani in javni ³ spisi ne pritrjevali, če smo kaj zmotnega zavrgli ali čemu resničnemu pritrdili.⁴ Toda zakrknjenost, ki prihaja od nevere, je odrekla vero lastnim učiteljem, sicer zelo slavljenim in branim, če se kje srečajo z dokazi krščanske obrambe.⁵ Tedaj so zanje pesniki puhli, kadar bogovom očitajo človeške strasti in izmišljotine,⁶ tedaj so modrijani neužitni, kadar trkajo na vrata resnice. Nič več ne bo veljal za modrega in pametnega, kdor bi kaj približno krščanskega trdil, če pa bi se, prezirajoč obrede ⁷ ali zavračajoč svet, zavzemal za razumnost in modrost, bi ga kar razvpili za kristjana. Nam torej niso nič mar spisi in nauk o narobe sreči, ker se jim v krivih rečeh bolj verjame kot v resničnih. Recimo, da je kdo govoril o enem in edinem Bogu! Dá, še več! Nič naj se ne navaja,⁸ kar bi kristjan priznal, ne da bi mogel kaj očitati! Saj tudi tistega, kar se navede, vsi ne poznajo, in kateri poznajo, niso prepričani, da je tako.⁹ Toliko manj je upati, da bi našim spisom, ki nihče po njih ne seže, kdor ni že kristjan, ljudje pritrdili.¹⁰

Novo pričevanje kličem, dá, še več,¹¹ pričevanje bolj znano od sleherne knjige, bolj življenjsko od slehernega nauka, bolj razširjeno od sleherne objave, večje od celega človeka, namreč vse, kar je človek. ¹² Duša, stopi sem v sredo!¹³ Če si kaj božjega in večnega, kakor misli večina modrijanov, toliko bolj ne boš lagala; če pa nisi božja, kakor se zdi samo Epikuru, se toliko bolj ne smeš lagati, ali si sprejeta iz nebes ali od zemlje spočeta ali sestavljena iz števil in atomov, ali se s telesom vred pričneš ali se pozneje v telo vseliš, od koder koli in kakor koli daješ človeku, da je umno bitje, zmožno zaznavati in spoznavati. A ne kličem te takšne, ki bi, v šolah izobražena, v knjižnicah izurjena, v akademijah in atiških stebriščih nasičena, bruhala modrost. Tebe, preprosto in samoniklo in neuglajeno in nevedno, pozivam, takšno, kakršno te imajo tisti, ki samo tebe imajo,¹⁴ prav tako z razpotja, s križišča, iz tkalnice. Tvoja nevednost ¹⁵ mi je potrebna, kajti tvoji vednosti, čeprav bi bila majhna, nihče ne verjame. Tisto hočem dognati, kar prineseš sama s seboj v človeka, kar si se naučila misliti sama od sebe ali od svojega stvarnika, kdorkoli je. Kolikor vem, nisi kristjanka; zakaj - to je navadna pot - kristjanka postane in se kot taka običajno ne rodi.¹⁶ Vendar pa zdaj kristjani terjajo pričevanje od tebe, od tujke,¹⁷ zoper tvoje, da bi jih pred teboj oblila rdečica, ker nas sovražijo in zasmehujejo zaradi reči, za katere te sedaj zasačijo, da jih tudi ti veš.