II. Nismo jim všeč,¹⁸ ko oznanjamo Boga s tem edinim imenom, ¹⁹ edinega, ki je od njega vse in ki mu je vse podložno. Daj, izpričaj, ali tako misliš! Slišimo te namreč, da javno in popolno prosto, kakor mi ne smemo, doma in zunaj takole govoriš: "Bog daj" in "Če je božja volja". S to besedo praviš, da je neki Bog, in mu priznavaš vso oblast, ker se oziraš na njegovo voljo; kajti tudi tajiš, da so drugi bogovi, ko tem vzdevaš posebna imena: Saturn, Jupiter, Mars, Minerva. Zakaj le o enem zatrdno praviš, da je Bog, ki ga imenuješ kratko in malo Bog, tako da rabiš očitno nekaj tujega, dejal bi, izposojenega, če včasih tudi tem praviš bogovi. Tudi narava Boga, ki ga oznanjamo, ti ni skrita. "Bog je dober", "Bog je dobrotljiv" je tvoj vzklik. Seveda dodajaš: "Človek pa je hudoben." Z nasprotno trditvijo kajpada posredno in prikrito očitaš, da je človek zato hudoben, ker se je ločil od dobrega Boga. Celo glede na to, da je vsaka dobra želja v imenu dobrega in dobrotljivega Boga pri nas znamenje najvišjega nravnega reda in svetega življenja, tako z lahkoto praviš, kakor bi moral reči kristjan: "Bog te blagoslovi!" Če pa imenovanje Boga obrneš v kletev, prav tako čisto po naše s svojo besedo priznaš, da ima on vso oblast nad nami. So ljudje, ki Boga sicer ne taje, vendar pa ga nimajo za opazovalca, pričo in sodnika. Zaradi tega seveda nas, ki iz strahu pred napovedano sodbo, ta nauk radi priznavamo, na moč odklanjajo.²⁰ S tem, da mu jemljejo skrb opazovanja in breme kaznovanja, hočejo častiti Boga, ki mu niti srda ne priznavajo. Kajti, če se Bog huduje, pravijo, je spremenljiv in zmožen trpeti; kar pa trpi in se spreminja, utegne tudi miniti, česar pa Bog ne more. Ker pa le-ti drugje priznavajo, da je duša božja in od Boga dana, se skrivajo v pričevanje duše same, ki se da obrniti proti prejšnjemu mnenju. Če je namreč duša božja ali od Boga dana, brez dvoma pozna svojega dajalca, in če ga pozna, se ga tudi boji, naposled tudi kot svojega tako mogočnega stvarnika.²¹ Mar se ne boji njega, ko si bolj želi, da bi bil milostljiv kot pa srdit? Od kod torej naravni strah duše pred Bogom, če se Bog ne zna kregati? Kako se ga bo kdo bal, če se ne zna srditi? Česa se boji, če ne srda? Zakaj se boji srda, če ne zaradi kazni?²² Odkod kazen, če ne od sodbe? Odkod sodba, če ne od oblasti? Kdo ima najvišjo oblast, če ne edini Bog? Odtod torej, duša, iz tvoje zavesti ti prihaja pravica, doma in zunaj, ne da bi se ti kdo posmehoval ali ti prepovedal, oznanjati: "Bog vse vidi," "Bogu priporočam," "Bog bo povrnil", "Bog bo med nama sodil." Odkod imaš to, dasi nisi kristjan? In tako kličeš Boga za sodnika pogostokrat celo tedaj, ko ti glavo obdaja Cererin trak, ko te ogrinja Saturnov škrlatni plašč in Izidino platneno odelo, da, celo v templjih. Stojiš pred Eskulapom, krasiš Junono v njenem bronastem kipu, Minervi nadevaš čelado s temnimi okraski,²³ pa nobenega od bogov pred seboj ne kličeš za pričo. Pred svojim sodiščem pozivaš sodnika od drugod, v svojih templjih trpiš drugega Boga. O pričevanje resnice, ki celo vpričo demonov ²⁴ postavlja pričo ²⁵ za kristjane!