IV. Kar pa zadeva izrek,
ki je tebi
še bližji,31
saj meri kar na tvoje
bistvo, trdimo, da ostaneš, ko
ugasne življenje, in čakaš sodni dan ter si
določena, kakor si zaslužila, za
muko ali tolažbo, obojno večno; da boš to vzela nase,
se ti mora vrniti prejšnja podstat ter tvar
in spomin istega človeka, ker ne moreš čutiti
nič hudega ali dobrega brez
občutljivega mesa in ker
ni nikakršnega vzroka za sodbo,
če se ne postavi pred njo
tisti, ki je zaslužil muko
sodbe. Dasi je ta krščanska
misel veliko častnejša od pitagorejske, ker te ne preseljuje
v živali, dasi je popolnejša od
platonske, ker ti tudi vrača
telo, tvojo doto, dasi je
dostojanstvenejša od epikurejske, ker te brani pogina,
pa jo vendar zaradi njenega imena 32 štejejo
za golo blodnjo,
budalost in, kakor pravijo, drzno sanjarijo. Toda ni
nas sram, če se naša sanjarija ujema s teboj. Zakaj prvič, ko se
spomniš kakega rajnega, ga imenuješ "ubožček",33
pa ne zato, ker bi bil ugrabljen iz dobrine življenja, marveč kakor da je
že zapisan kazni in sodbi. Sicer pa ob drugi priložnosti praviš o rajnih, da so
"na varnem". S tem priznavaš, da je življenje težava in smrt dobrota.
Dalje praviš, da so "na varnem", kadar se odpravljaš s prigrizki in
poslasticami 34 pred mestna vrata na grobove, da tam
pravzaprav sebi prirediš pogrebščino, ali kadar se z grobov vračaš
židane volje. Toda jaz terjam tvoje trezno35
mnenje. "Ubožčke" imenuješ rajne, ko govoriš s svojega
stališča, ko si daleč od njih. Kajti pri njihovi gostiji, ko so tako
rekoč navzoči in s teboj za mizo, bi jim njihove usode ne mogla
očitati.36 Vljudna moraš biti z njimi, ker se zaradi njih
gostiš. "Ubožček" praviš torej človeku, ki ničesar ne
čuti? Zakaj pa ga preklinjaš, kakor da bi kaj čutil? Če te zbode
spomin na koga, ker te je prizadela njegova žalitev, mu želiš, naj mu bo
"zemlja težka" in naj "njegov pepel trpi muko v podzemlju".
Prav tako v dobrem smislu: če si komu hvalo dolžan, prosiš
"okrepčilo njegovim kostem in njegovemu pepelu" in želiš, naj v
podzemlju "v miru počiva". Če po smrti zate ni več
trpljenja, če ti ne ostane nič čuta, če te nič
več ni, ko zapustiš to telo, zakaj lažeš sebi v škodo,37
kakor da bi mogla še potem kaj trpeti? Da, zakaj se smrti sploh bojiš?
Ničesar se ti ni bati po smrti, ker ti tudi ni nič trpeti po smrti.
Utegnilo bi se sicer reči, da se smrti
ne bojimo zato, ker preti za prihodnost, marveč zato, ker prestriže
ugodnost življenja. Toda, ker prav tako izginejo tudi mnoge številnejše
zoprnosti življenja, smrt odplavi strah, ko ti pridobi važnejši del; tako se ni
več bati izgube dobrin, ki jim je za protiutež druga dobrina, namreč
mir pred zoprnostmi. Ni nas treba biti strah tistega, kar nas reši slehernega
strahu. Če se bojiš iti iz življenja, ker si ga spoznala za veliko
dobrino, se gotovo ne smeš bati smrti, ker ne veš, ali je zlo. Toda ker se
bojiš, veš, da je zlo. Ne bi vedela, da je zlo, ker se tudi ne bi bala, ko ne
bi vedela, da je po smrti nekaj, kar jo dela zlo, da se je bojiš. Ne govorimo
zdaj o naravnem nagonu, da nas je smrti strah. Nihče se ne boji tistega,
čemur ne more uiti. Od druge strani stopam v boj, namreč od
veselejšega upanja po smrti. Skoraj vsem je prirojena želja, da bi bili po
smrti slavni. Predolgo bi bilo naštevati Kurtije, Regule in grške junake, ki
brez števila poročil o njih pripoveduje, kako so prezirali smrt, da bi
bili po smrti slavni. Kdo si danes ne prizadeva, da bi ostal njegov spomin po
smrti živ, tako da skuša ohraniti svoje ime s slovstvenimi deli ali s skromno
hvalo lepega življenja ali vsaj s sijajnim nagrobnim spomenikom? Od kod ima
duša, da se danes trudi za nekaj, kar hoče šele po smrti, in da si tako
skrbno pripravlja, kar bo šele po ločitvi uživala? Nič bi ji ne bilo
mar, kaj bo po smrti, če bi prav nič ne vedela, kaj bo po smrti.
Toda, morda se bolj zavedaš čutenja po
smrti kot prihodnjega vstajenja, za katerega nam očitajo, da ga predrzno
pričakujemo. Pa tudi le-to duša oznanja. Kajti, če kdo o kom, ki je
že davno umrl, povprašuje, kot da bi bil še med živimi, nam je kar pri roki
beseda: "Odšel je in se mora vrniti."
|