V. Kolikor so ta pričevanja duše resnična, so tudi preprosta, kolikor so preprosta, so tudi splošno znana, kolikor so splošno znana, so tudi skupna, kolikor so skupna, so tudi naravna, kolikor so naravna, so tudi božja. Menim, da se ne morejo zdeti nikomur pogrošna in smešna, če pomisli na vzvišenost narave, iz katere izvira veljava duše. Kolikor priznaš učiteljici, toliko boš prisodil učenki. Učiteljica je narava, duša je učenka. Karkoli je ona učila in se ta naučila, je izročil Bog, namreč učitelj učenke. Kaj utegne duša slutiti o svojem najvišjem učitelju, to moreš ti presoditi po njej, ki je v tebi. Zaznaj njo, ki je vzrok za tvoje zaznavanje. Preudari, kako prerokuje s slutnjami, kako razlaga znamenja, kako v dogodkih gleda prihodnost. Je mar čudno, če zna človeku oznanjati božje navdihe, saj je dana od Boga? Je mar tako čudno, če pozna njega, ki jo je dal? Celo ko jo je nasprotnik ujel v zanko, se spominja svojega stvarnika in njegove dobrote in volje ter svojega cilja in tudi svojega nasprotnika samega. Je mar torej tako čudno, če oznanja prav tisto, kar je dal Bog spoznati svojim, saj je dana od Boga?

Kdor pa meni, da takšni izlivi duše niso nauk narave in skriti zaklad prirojenega in vrojenega znanja, bo rajši trdil, da so navado in, dejal bi, že kar razvado takega govorjenja utrdila mnenja, ki jih je zaneslo iz objavljenih spisov med množico. Gotovo pa je bila duša prej od črke, beseda prej od knjige, misel prej od pisala, človek sam prej od modrijana in pesnika. Naj torej mislimo, da so ljudje, preden so nastali in se razširili spisi, živeli nemi, brez takšnih izrekov? Mar ni nihče govoril o Bogu in njegovi dobroti, nihče o smrti in nihče o podzemlju? Kot berač uboga je bila menda govorica, da sploh ni mogla obstajati zaradi pomanjkanja besed, ki jih tudi danes, ko je popolnejša, bogatejša in izrazitejša, ne more pogrešati, če nekdaj, preden je slovstvo na svetu vzklilo, preden je bil, menim, rojen Merkur ³⁸ rojen, ni bilo izrekov, ki so tako lahki, tako navadni, danes tako bližnji, da se nekako kar sami od sebe porajajo na ustnicah. Odkod, prosim, se je pa slovstvu posrečilo spoznati in v navadno govorico zasejati nekaj, česar si še nikoli noben duh ni zamislil ali noben jezik izgovoril ali nobeno uho ujelo? Ker pa so božja pisma, ki jih imamo mi ali Judi, na katera smo mi vcepljeni kot na divjo oljko,³⁹ po času mnogo ali vsaj nekaj malega pred svetno književnostjo,⁴⁰ kakor smo drugje povedali, da bi dokazali njihovo verodostojnost,⁴¹ in če si je duša te izreke prilastila iz pisem, je treba pač misliti, da jih je vzela iz naših, ne iz vaših; prejšnje je pač boljše za pouk duše kot pa poznejše, saj je tudi to čakalo, da je sprejelo pouk od prejšnjega. Ko bi tudi priznali, da je (duša) prejela pouk od vašega, sega vendarle nauk nazaj do glavnega vira, in karkoli ste nemara vi od našega vzeli in izročili, je naše, prav naše. Ker je s tem torej tako, ni toliko pomembno, ali je znanje duše oblikovano od Boga ali od božjih pisem. Kaj hočeš torej, človek, da bi to ⁴² prišlo v splošno in stalno rabo iz človeških izrekov tvojih spisov?⁴³