IV. Kar pa zadeva izrek, ki je tebi še bližji,³¹ saj meri kar na tvoje bistvo, trdimo, da ostaneš, ko ugasne življenje, in čakaš sodni dan ter si določena, kakor si zaslužila, za muko ali tolažbo, obojno večno; da boš to vzela nase, se ti mora vrniti prejšnja podstat ter tvar in spomin istega človeka, ker ne moreš čutiti nič hudega ali dobrega brez občutljivega mesa in ker ni nikakršnega vzroka za sodbo, če se ne postavi pred njo tisti, ki je zaslužil muko sodbe. Dasi je ta krščanska misel veliko častnejša od pitagorejske, ker te ne preseljuje v živali, dasi je popolnejša od platonske, ker ti tudi vrača telo, tvojo doto, dasi je dostojanstvenejša od epikurejske, ker te brani pogina, pa jo vendar zaradi njenega imena ³² štejejo za golo blodnjo, budalost in, kakor pravijo, drzno sanjarijo. Toda ni nas sram, če se naša sanjarija ujema s teboj. Zakaj prvič, ko se spomniš kakega rajnega, ga imenuješ "ubožček",³³ pa ne zato, ker bi bil ugrabljen iz dobrine življenja, marveč kakor da je že zapisan kazni in sodbi. Sicer pa ob drugi priložnosti praviš o rajnih, da so "na varnem". S tem priznavaš, da je življenje težava in smrt dobrota. Dalje praviš, da so "na varnem", kadar se odpravljaš s prigrizki in poslasticami ³⁴ pred mestna vrata na grobove, da tam pravzaprav sebi prirediš pogrebščino, ali kadar se z grobov vračaš židane volje. Toda jaz terjam tvoje trezno³⁵ mnenje. "Ubožčke" imenuješ rajne, ko govoriš s svojega stališča, ko si daleč od njih. Kajti pri njihovi gostiji, ko so tako rekoč navzoči in s teboj za mizo, bi jim njihove usode ne mogla očitati.³⁶ Vljudna moraš biti z njimi, ker se zaradi njih gostiš. "Ubožček" praviš torej človeku, ki ničesar ne čuti? Zakaj pa ga preklinjaš, kakor da bi kaj čutil? Če te zbode spomin na koga, ker te je prizadela njegova žalitev, mu želiš, naj mu bo "zemlja težka" in naj "njegov pepel trpi muko v podzemlju". Prav tako v dobrem smislu: če si komu hvalo dolžan, prosiš "okrepčilo njegovim kostem in njegovemu pepelu" in želiš, naj v podzemlju "v miru počiva". Če po smrti zate ni več trpljenja, če ti ne ostane nič čuta, če te nič več ni, ko zapustiš to telo, zakaj lažeš sebi v škodo,³⁷ kakor da bi mogla še potem kaj trpeti? Da, zakaj se smrti sploh bojiš? Ničesar se ti ni bati po smrti, ker ti tudi ni nič trpeti po smrti.

Utegnilo bi se sicer reči, da se smrti ne bojimo zato, ker preti za prihodnost, marveč zato, ker prestriže ugodnost življenja. Toda, ker prav tako izginejo tudi mnoge številnejše zoprnosti življenja, smrt odplavi strah, ko ti pridobi važnejši del; tako se ni več bati izgube dobrin, ki jim je za protiutež druga dobrina, namreč mir pred zoprnostmi. Ni nas treba biti strah tistega, kar nas reši slehernega strahu. Če se bojiš iti iz življenja, ker si ga spoznala za veliko dobrino, se gotovo ne smeš bati smrti, ker ne veš, ali je zlo. Toda ker se bojiš, veš, da je zlo. Ne bi vedela, da je zlo, ker se tudi ne bi bala, ko ne bi vedela, da je po smrti nekaj, kar jo dela zlo, da se je bojiš. Ne govorimo zdaj o naravnem nagonu, da nas je smrti strah. Nihče se ne boji tistega, čemur ne more uiti. Od druge strani stopam v boj, namreč od veselejšega upanja po smrti. Skoraj vsem je prirojena želja, da bi bili po smrti slavni. Predolgo bi bilo naštevati Kurtije, Regule in grške junake, ki brez števila poročil o njih pripoveduje, kako so prezirali smrt, da bi bili po smrti slavni. Kdo si danes ne prizadeva, da bi ostal njegov spomin po smrti živ, tako da skuša ohraniti svoje ime s slovstvenimi deli ali s skromno hvalo lepega življenja ali vsaj s sijajnim nagrobnim spomenikom? Od kod ima duša, da se danes trudi za nekaj, kar hoče šele po smrti, in da si tako skrbno pripravlja, kar bo šele po ločitvi uživala? Nič bi ji ne bilo mar, kaj bo po smrti, če bi prav nič ne vedela, kaj bo po smrti.

Toda, morda se bolj zavedaš čutenja po smrti kot prihodnjega vstajenja, za katerega nam očitajo, da ga predrzno pričakujemo. Pa tudi le-to duša oznanja. Kajti, če kdo o kom, ki je že davno umrl, povprašuje, kot da bi bil še med živimi, nam je kar pri roki beseda: "Odšel je in se mora vrniti."