10. Povedal sem, kolikor sem po svojih skromnih močeh mogel, vse, kar utemeljuje verski značaj krsta. Zdaj bom ob nekaterih manjših vprašanjih razpravljal, kakor bom mogel, še o ostalih rečeh, ki se nanj nanašajo. Krst, ki ga je oznanjal Janez, je že takrat sprožil vprašanje, ki ga je Gospod sam zastavil farizejem, ali je namreč tisti krst iz nebes ali z zemlje.⁷¹ Na to niso mogli določno odgovoriti; niso razumeli, ker tudi verovali niso.⁷² Mi pa - kakor je majhna naša vera, kakor je majhno tudi naše umevanje - moremo soditi, da je bil oni krst božji, vendar le po naročilu, ne tudi po moči, ker tudi beremo, da je bil Janez za to službo poslan od Gospoda, da pa je sicer bil človek. Ni namreč podeljeval nič nebeškega, marveč je nebeške reči pripravljal; bil je namreč postavljen za oznanjevanje pokore, ki jo opravi človek, če hoče. Toda učitelji postave in farizeji, ki niso hoteli verovati, tudi pokore niso hoteli delati. Če pa je pokora človeško delo, je moral biti tudi Janezov krst prav tak ali pa bi, če bi bil nebeški, dal tudi Svetega Duha in odpuščanje grehov. Toda greha ne odpusti in Svetega Duha ne podeli nihče drug kot edino Bog.⁷³ Tudi Gospod sam je rekel, da Duh ne pride, dokler ne gre on k Očetu.⁷⁴ Česar pa Gospod še ni podelil, tega kajpada tudi služabnik ne bi mogel dati. Zato najdemo kasneje v Apostolskih delih, da oni, ki so že bili prejeli Janezov krst, niso prejeli Svetega Duha, o katerem niso niti slišali.⁷⁵ Ni bilo torej nebeško, kar ni podeljevalo nebeškega; saj je tudi tisto, kar je bilo v Janezu nebeškega, to je preroški duh, potem ko je ves Duh prešel na Gospoda, tako prešlo, da je pozneje poslal k njemu vpraševat, ali je on tisti,⁷⁶ katerega je bil oznanjal⁷⁷ in na katerega je pokazal, da prihaja.⁷⁸ Krst pokore se je torej delil, kakor da se je potegoval⁷⁹ za odpuščanje grehov in posvečenje, ki naj bi prišlo po Kristusu. Ko je namreč "oznanjal krst pokore za odpuščanje grehov",⁸⁰ je govoril o prihodnjem odpuščanju, kajti najprej je pokora, za njo pride odpuščanje; in to pomeni "pripravljati pot". Kdor pa pripravlja, ne doseže sam, ampak omogoči drugemu, da dovrši. Sam Janez priznava, da nebeško ni to, kar dela on, marveč to, kar dela Kristus, ko pravi: "Tisti, ki je na zemlji, govori pozemeljsko; kateri pa prihaja od zgoraj, je nad vsemi,"⁸¹ prav tako, da "krščuje samo z vodo, da pa skoraj pride on, ki bo krščeval z Duhom in ognjem."⁸² Resnična in stanovitna vera namreč krsti z vodo za zveličanje, hlinjena in omahljiva pa z ognjem v obsodbo.