12. Ker pa je povedano, da nihče ne doseže zveličanja brez krsta, zlasti zaradi Gospodove izjave: "Če se kdo ne rodi iz vode, ne bo imel življenja,"⁸⁶ se oglasi tankovestno in pravzaprav predrzno vrtanje nekaterih: "Kako pa gre po tej zapovedi zveličanje apostolom, ko ni sledu, da bi bili krščeni v Gospodu razen Pavla?" Da, celo takole sklepajo: "Ker je Pavel edini med njimi prejel Kristusov krst, je treba ali soditi, da so drugi v nevarnosti, ker nimajo Kristusovega krsta, če zapoved drži; ali pa je zapoved ob veljavo, če tudi nekrščeni prejemajo zveličanje." Take reči sem slišal, Bog mi je priča. Naj me nima nihče za tako izprijenega, da bi si iz pisateljske nečimurnosti na lepem izmislil, kar bi utegnilo drugim vtepsti dvome. In zdaj bom tistim, ki tajijo, da so bili apostoli krščeni, odgovoril, kakor bom vedel in znal. Če so namreč šli k Janezovemu krstu, so želeli Gospodovega; saj je Gospod sam jasno povedal, da je krst le eden, ko je Petru, ki je hotel, naj ga še obljije, rekel: "Kdor se je enkrat okopal, se mi ni treba še enkrat."⁸⁷ Tega bi kajpada nekrščenemu nikakor ne bil rekel. To je močan dokaz zoper tiste, ki kratijo apostolom celo Janezov krst, da bi zakrament vode popolnoma uničili. Ali se more zdeti verjetno, da takrat v teh možeh, ki so bili določeni, da bi po vsem svetu utirali Gospodu pot, ni bila pripravljena pot Gospodu, to je Janezov krst? Gospod, ki ni bil dolžan delati pokoro, se je dal krstiti, grešnikom pa morda ni bilo treba? Drugi se niso dali krstiti, vendar to niso bili Kristusovi spremljevalci, ampak nasprotniki vere, učitelji postave in farazeji.⁸⁸ Zategadelj se zbuja misel: ker Gospodovi nasprotniki niso hoteli krsta, so bili tisti, ki so hodili za Gospodom, krščeni in niso mislili kakor njegovi sovražniki, zlasti ker je Gospod, ki so ga spremljali, s svojim pričevanjem Janeza povzdignili, ko je dejal: "Med rojenimi od žena ni nihče večji od Janeza Krstnika."⁸⁹ Drugi ugibajo, seveda karseda prisiljeno, da so apostoli krst nadomestili, ko so jih v čolnu škropili in zagrinjali valovi;⁹⁰ tudi Peter se je, pravijo, dovolj potopil, ko je hodil po morju.⁹¹ Menim pa, da je nekaj drugega, če te oškropi in zagrne razburkano morje, nekaj drugega pa, če te potopijo po verskem obredu. Sicer pa je bil čolnič podoba Cerkve, ki jo na morju, to je na svetu, valovi, to je preganjanja in preskušnje, vznemirjajo, Gospod pa nekako potrpžljivo spi, dokler naposled, ko ga prebudijo molitve svetih, sveta ne ukroti in svojim ne vrne miru.
Zdaj pa, naj so bili apostoli kakorkoli krščeni ali so ostali brez krstne kopeli, tako da nas zadeva Gospodova beseda o eni kopeli samo glede Petrove osebe, je vendar kaj lahkomiselno soditi o zveličarju apostolov. Že odlika prve izvolitve in nato neločljivega sobivanja z Gospodom jim je lahko prinesla korist krsta,⁹² saj so hodili za njim, ki je vsakemu, kdor je veroval, obljubil zveličanje. "Tvoja vera," je dejal, "te je rešila."⁹³ In: "Odpuščeni so ti tvoji grehi,"⁹⁴ in to človeku, ki je veroval, vendar pa ni bil krščen. Če apostoli tega niso prejeli, res ne vem, s kakšno vero je eden, spodbujen z eno Gospodovo besedo, opustil menjalnico,⁹⁵ drugi zapustil očeta in ladjico in delo, s katerim se je preživljal,⁹⁶ tretji pustil vnemar očetov pogreb⁹⁷ in najvišjo Gospodovo zapoved: "Kdor očeta ali mater ceni bolj kot mene, ni mene vreden,"⁹⁸ prej izvršil, kot jo je slišal.