13. Tu torej tisti hudobneži99 izzivajo prepire. Zato
trdijo: "Krst ni potreben tistim, ki jim vera zadošča; saj tudi
Abraham Bogu ni bil všeč po kakem zakramentu vode, ampak po zakramentu
vere." - Toda povsod tisto, kar je pozneje, zaključuje; in tisto, kar
sledi, je krepkejše od onega, kar je bilo pred njim. Recimo, da se je
nekoč, pred Gospodovim trpljem in vstajenjem, doseglo odrešenje z golo
vero. Ko se je pa vernikom vera pomnožila z vero v njegovo rojstvo, trpljenje
in vstajenje, se je dodala razširitev z zakramentom, zapečatenje s krstom,
nekakšno ogrinjalo vere, ki je bila nekdaj gola, zdaj pa ne more biti več
brez svojega zakona. Naložena je bila namreč postava krščevanja in
zapovedana njegova oblika. "Pojdite," je dejal, "učite
narode, krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha."100
Tej postavi dodana določba: "Če se kdo znova ne rodi iz vode in
Duha, ne pojde v nebeško kraljestvo,"101 je veri
naložila dolžnost krsta. Zato so odtlej vse verujoče krščevali. Tako
je bil tudi Pavel, ko je vero sprejel, krščen. Prav to mu je Gospod
sam zapovedal, ko ga je
udaril s slepoto. "Vstani," mu je dejal, "in pojdi v Damask; tam ti bo pokazano, kaj
ti je treba
storiti,"102 da se namreč da krstiti,103
kar mu je
edino še manjkalo. Glede drugega je bil
dovolj poučen, saj je veroval,
da je Nazarečan
Gospod in Božji Sin.
|