17. Da to kratko razpravljanje117 končam, moram
še nekaj pripomniti, kako se krst podeli in prejme. Pravico podeliti ga, ima
najvišji duhovnik, to je škof, potem pa prezbiteriji in diakoni, vendar ne brez
škofovega pooblastila zaradi spoštovanja do Cerkve: kjer se to izkazuje, se ne
kali miru. Sicer pa imajo tudi laiki pravico. Kar se namreč po enaki
pravici prejme, se sme tudi po enaki pravici dati - razen če se
hočejo učenci že imenovati škofje in prezbiterji ali diakoni.118
Gospodove besede se ne sme pred nikomer skrivati;119 prav
tako smejo tudi krst, ki je prav tako božja last,120 vsi
podeljevati. Ko višjim pristoja spoštljivost in skromnost, kolikor bolj jo
morajo gojiti laiki, da si ne laste opravila, ki je določeno škofom!
Pohlep po škofovstvu je oče razkolov.121 "Vse je
dovoljeno," pravi sveti apostol, "a ni vse v korist."122
Naj ti bo dovolj, da to123 uporabiš v potrebi, kjer terjajo
razmere kraja, časa ali osebe. Tedaj je namreč upravičen pogum
pomočnika, kadar je kdo v nevarnosti, da umre, kajti kdor opusti, kar bi
mogel storiti, je kriv, da človek umre. Objesnost ženske pa, ki bi si
drznila učiti, si kajpada ne bo pridobila tudi pravice krščevanja,
razen če pride kaka nova zverina, prejšnji podobna,124
da bo tako na svojo roko krščevala, kakor je ona krst odpravila. Če
pa zagovarjajo, da imajo ženske pravico učiti in krščevati,
skličujoč se na zgled Tekle v spisu, ki po krivici nosi Pavlovo ime,125
naj vedo, da je tisti prezbiter v Aziji, ki je ta spis skrpucal, da bi Pavlovo
slavo pomnožil s svojo, sestopil s svojega mesta, ker se mu je dokazalo in je
sam priznal, da je iz ljubezni do Pavla to storil. Kako bi se utegnilo zdeti
verjetno, da bi bil dal ženski oblast učiti in krščevati on, ki
ženski ni dovolil niti, da bi neprenehoma vpraševala.126
"Molčijo naj," je dejal, "in naj doma vprašajo svoje
može!"
|