2. Kako veliko moč ima vendar izprijenost, da omaje vero ali jo kratko malo prepreči, ko jo napade v njenem temelju!⁶ Nič namreč človeškega duha tako zelo ne zakrkne kakor preprostost božjih del, ki je vidna v njihovem izvrševanju, in veličina tistega, kar se nakazuje kot učinek.⁷ Tudi tukaj (pri krstu) imajo za neverjetno, da se doseže večnost, kajti človek, ki ga tako preprosto, brez veličastja, brez nenavadnih priprav, da, brez posebnih stroškov spustijo v vodo in potopijo med izgovarjanjem malo besed, ne vstane mnogo ali nič čistejši.⁸ Lažem, če si, nasprotno, mališke svečanosti in skrivnosti ne pridobivajo vere in ugleda prav z (zunanjo) pripravo, s sijajem in stroški. Uboga nevera, ki odreka Bogu njegove lastnosti: preprostost in mogočnost! Kaj torej? Ali ni občudovanja vredno, da kopel izmije celo smrt? Da; toda toliko bolj zasluži vero, če se ne veruje zato, ker je vredno občudovanja. Kakšna naj bodo namreč božja dela, če ne nadvse občudovanja vredna? Tudi mi se jim čudimo, toda vanje verujemo. Nevera pa se čudi, ker ne veruje. Čudi se namreč preprostim rečem, kot da niso nič, in vzvišenim, kot da niso možne. Recimo, da je tako, kakor misliš;⁹ božji izrek je oboje vnaprej dovolj jasno predvidel. "Kar je nespametnega na svetu, si je Bog izvolil, da bi osramotil njegovo modrost,"¹⁰ in: "Kar je pri ljudeh pretežko, je pri Bogu lahko;¹¹ zakaj, če je Bog moder in mogočen, česar niti tisti ne taje, ki gredo malomarno mimo njega, je po pravici izbral za predmet svojega delovanja, kar je modrosti in možnosti nasprotno, to je, nespamet in nezmožnost, kajti vsaka moč se pokaže tam, kjer jo kaj izzove.¹²