13. Tu torej tisti hudobneži⁹⁹ izzivajo prepire. Zato trdijo: "Krst ni potreben tistim, ki jim vera zadošča; saj tudi Abraham Bogu ni bil všeč po kakem zakramentu vode, ampak po zakramentu vere." - Toda povsod tisto, kar je pozneje, zaključuje; in tisto, kar sledi, je krepkejše od onega, kar je bilo pred njim. Recimo, da se je nekoč, pred Gospodovim trpljem in vstajenjem, doseglo odrešenje z golo vero. Ko se je pa vernikom vera pomnožila z vero v njegovo rojstvo, trpljenje in vstajenje, se je dodala razširitev z zakramentom, zapečatenje s krstom, nekakšno ogrinjalo vere, ki je bila nekdaj gola, zdaj pa ne more biti več brez svojega zakona. Naložena je bila namreč postava krščevanja in zapovedana njegova oblika. "Pojdite," je dejal, "učite narode, krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha."¹⁰⁰ Tej postavi dodana določba: "Če se kdo znova ne rodi iz vode in Duha, ne pojde v nebeško kraljestvo,"¹⁰¹ je veri naložila dolžnost krsta. Zato so odtlej vse verujoče krščevali. Tako je bil tudi Pavel, ko je vero sprejel, krščen. Prav to mu je Gospod sam zapovedal, ko ga je udaril s slepoto. "Vstani," mu je dejal, "in pojdi v Damask; tam ti bo pokazano, kaj ti je treba storiti,"¹⁰² da se namreč da krstiti,¹⁰³ kar mu je edino še manjkalo. Glede drugega je bil dovolj poučen, saj je veroval, da je Nazarečan Gospod in Božji Sin.