17. Da to kratko razpravljanje¹¹⁷ končam, moram še nekaj pripomniti, kako se krst podeli in prejme. Pravico podeliti ga, ima najvišji duhovnik, to je škof, potem pa prezbiteriji in diakoni, vendar ne brez škofovega pooblastila zaradi spoštovanja do Cerkve: kjer se to izkazuje, se ne kali miru. Sicer pa imajo tudi laiki pravico. Kar se namreč po enaki pravici prejme, se sme tudi po enaki pravici dati - razen če se hočejo učenci že imenovati škofje in prezbiterji ali diakoni.¹¹⁸ Gospodove besede se ne sme pred nikomer skrivati;¹¹⁹ prav tako smejo tudi krst, ki je prav tako božja last,¹²⁰ vsi podeljevati. Ko višjim pristoja spoštljivost in skromnost, kolikor bolj jo morajo gojiti laiki, da si ne laste opravila, ki je določeno škofom! Pohlep po škofovstvu je oče razkolov.¹²¹ "Vse je dovoljeno," pravi sveti apostol, "a ni vse v korist."¹²² Naj ti bo dovolj, da to¹²³ uporabiš v potrebi, kjer terjajo razmere kraja, časa ali osebe. Tedaj je namreč upravičen pogum pomočnika, kadar je kdo v nevarnosti, da umre, kajti kdor opusti, kar bi mogel storiti, je kriv, da človek umre. Objesnost ženske pa, ki bi si drznila učiti, si kajpada ne bo pridobila tudi pravice krščevanja, razen če pride kaka nova zverina, prejšnji podobna,¹²⁴ da bo tako na svojo roko krščevala, kakor je ona krst odpravila. Če pa zagovarjajo, da imajo ženske pravico učiti in krščevati, skličujoč se na zgled Tekle v spisu, ki po krivici nosi Pavlovo ime,¹²⁵ naj vedo, da je tisti prezbiter v Aziji, ki je ta spis skrpucal, da bi Pavlovo slavo pomnožil s svojo, sestopil s svojega mesta, ker se mu je dokazalo in je sam priznal, da je iz ljubezni do Pavla to storil. Kako bi se utegnilo zdeti verjetno, da bi bil dal ženski oblast učiti in krščevati on, ki ženski ni dovolil niti, da bi neprenehoma vpraševala.¹²⁶ "Molčijo naj," je dejal, "in naj doma vprašajo svoje može!"