I

1. Zgodilo se je pred kratkim. V taboru se je po spisku izkazovala darežljivost preodličnih vladarjev, vojaki so z venci na glavah pristopali¹. Eden od njih, v resnici bolj Božji vojak, stanovitnejši od sobratov, ki so v svoji prevzetnosti hoteli služiti dvema gospodoma hkrati, je blestel med njimi razoglav, držeč venec vnemar. Že samo s tem dejanjem se je dal javno spoznati za kristjana.

2. Že je med bolj oddaljenimi vsak posebej kazal s prstom in se norčeval, tisti v njegovi bližini pa so škripali z zobmi. Mrmranje. Nazadnje stvar pride na uho tribunu. Vojak je bil medtem že stopil iz vrste. Spregovori tribun: "Zakaj se nosiš drugače kot ostali?" Odgovori, da mu ni dovoljeno kot drugim. In ko ga vpraša po razlogih, ta odvrne: "Kristjan sem." O vojak, ki iščeš slavo v Bogu! Vtem se dvigne hrup; sklenejo, naj se primer obravnava na višji ravni in storilca odpeljejo pred nadrejene.

3. Tu se začenja njegov dvig: takoj odloži pretežki plašč, si z nog odveže neznosne opazovalske čevlje in bos stopi na sveta tla²; vrne meč, ki ni potreben niti za Gospodovo obrambo³, in pusti, da mu venec zdrkne tudi iz roke. In zdaj odet v škrlat upanja, da bo smel preliti lastno kri, obut v evangelij, opasan z ostrino Gospodove besede, ves oborožen po Apostolovih napotkih⁴ in ovenčan z upom na mučeništvo v ječi pričakuje Kristusovega obdarovanja.

4. Že se slišijo obtožbe (ne vem, ali res prihajajo iz ust kristjanov - nič drugačne niso od tistih, ki jih izrekajo pogani), češ da je prenagljeno, brezglavo, da je preveč željan smrti; vprašajo ga po opravi, on pa odgovarja tako, da spravlja na slab glas krščansko ime - kot da je med tolikerimi brati soborci edino on pogumen, edino on kristjan. Potem ko so zavrgli prerokbe Svetega Duha, jim manjka samo še način, kako zaobiti mučeništvo.

5. Skratka, godrnjajo, da je ogrožena sreča dolgotrajnega miru. Nedvomno si bodo mnogi po potvorjeni razlagi Svetega pisma pripravili prtljago in se podali na beg iz mesta v mesto⁵ - nobenega drugega mesta iz evangelija ne držijo tako zvesto v spominu. Poznam tudi njihove pastirje: v miru so levi, v boju jeleni. Toda o javnem izpovedovanju vere bomo govorili na drugem mestu.

6. Sliši se tudi naslednji ugovor: "Kje je zapisano, da ne smemo nositi vencev?" Zato se bom spopadel s tem bolj obstranskim vidikom naše teme, da bodo pouka deležni tisti, ki jih skrbi njihova lastna nevednost, in da bodo morali poraz priznati tisti, ki hočejo upravičiti svoj greh. Zlasti imam v mislih prav te ovenčane kristjane, ki jim je vsa stvar samo tema za razpravo - kot da je greh, o katerem je mogoče razpravljati, ničen ali vsaj negotov. Jaz pa bom v nadaljevanju pokazal, da ni ne ničen ne negotov.