III

1. In doklej naj se naša razprava izgublja v tej brezplodni smeri, ko pa je načelo globoko ukoreninjeno: tako dolgo je bilo spoštovano, da je naposled postalo obvezujoče. Četudi ga ne določa nobeno mesto iz Svetega pisma, pa ga je nedvomno utrdil običaj, ki zagotovo izhaja iz izročila. Kako lahko namreč nekaj sploh pride v veljavo, če nima izročila? Rekel boš, da je tudi za izročilo treba poiskati pisne potrditve.

2. Torej presodimo, ali izročila, če ni zapisano, ni dovoljeno sprejemati. Na vsak način se bomo izrekli zoper sprejemanje, če ni predhodnih zgledov, ko kako načelo spoštujemo brez vsakršne pisne opore, zgolj po izročilu, in je potemtakem utemeljeno samo na običaju. Če torej začnem pri krstu: v trenutku, ko stopamo v vodo, pa tudi malo prej v cerkvi, pod škofovo roko slovesno obljubimo, da se odrekamo hudemu duhu, njegovemu napuhu in njegovim angelom.

3. Nato nas trikrat potopijo v vodo, in takrat naši odgovori vsebujejo več, kot je Gospod določil v evangeliju. Ko nas dvignejo ven, smemo vnaprej okusiti mešanico mleka in medu⁸, in po tem dnevu se moramo ves teden vzdržati vsakdanje kopeli. Zakrament evharistije, ki ga je Gospod določil med nekim določenim obedom in ga zaupal vsem, smemo sprejemati tudi na shodih pred zoro, vendar od nikogar drugega kot od tistih, ki vodijo obred. Darovanja za rajne opravljamo ob obletnicah njihove smrti, kot bi bile rojstni dnevi.

4. Post na Gospodov dan štejemo za nedovoljen, enako molitev na kolenih. Iste olajšave smo deležni od velikonočnega do binkoštnega dne. Kar trepetamo pred tem, da bi kaj od našega kruha ali keliha padlo na tla. Ob vsakem koraku in premiku, ob vsakem vstopanju in izstopanju, pri oblačenju, obuvanju, umivanju, pred jedjo, pred prižiganjem luči, preden ležemo, preden sedemo, pred vsakim običajnim dejanjem se po čelu podrgnemo z znamenjem križa.