V
1. Razumna narava
krščanskih načel postane še bolj obvezujoča, ko spoznamo, da v
njihov prid govori tudi narava, ki je prvobitno pravilo vseh stvari. In prav ta
prva določa, da venec glavi ne pristoji. Jaz namreč mislim, da je Bog
narave, naš Bog, ki je oblikoval človeka, vanj po nekem redu položil
določene čute, orodja, prirejena posameznim delom telesa, da bi si z
njimi mogel stvari želeti, jih oceniti in doseči njihovo užitje: ušesa mu
je izkopal za sluh, v očeh mu je prižgal vid, v usta mu je zaprl okus, nos
mu je prepihnil z vohom, roke mu je prevlekel z otipom.
2. S posredništvom teh orodij
zunanjega človeka, ki so v službi notranjega, užitje Božjih darov prek
čutov doseže dušo. Kaj pa je tisto, kar lahko užiješ pri cvetju (ravno
poljsko cvetje je značilna in vsekakor glavna sestavina vencev). Bodisi
vonj, boš rekel, bodisi barva, ali pa oboje hkrati. In katera sta čuta za
vonj in barvo? Jaz menim, da vid in voh. In katerim organom sta bila dodeljena
ta čuta? Če se ne motim, očem in nosu. Uživaj torej cvetje z
vidom in vohom, čutoma, ki sta lastna tovrstnemu užitju, uživaj ga z
očmi in z nosom, organoma, ki sta lastna tema čutoma. Snov ti je
torej podeljena od Boga, njena raba pa je od tega sveta.
3. Vendar tudi
neobičajna raba ni nujno v neskladju z redno obliko uživanja. Nanizano in
prepleteno cvetje, povezano z vrvico ali ločjem, naj ti pomeni isto kot
nevezano in prosto: kot nekaj, kar je namenjano gledanju in duhanju. Če
hočeš, imej venec za sveženj cvetja, povezanega v red, zato da ga lahko
držiš v rokah več hkrati, da ga lahko uživaš vsega hkrati. Da, tudi v naročje
si ga položi, če se ti to zdi tako prefinjeno, in posipaj si ga v
posteljo, če te tako mika njegova mehkoba, in natresi si ga v čašo,
če si prepričan, da je neškodljivo: uživaj ga na toliko načinov,
kolikor ti jih ponujajo čuti.
4. A če cvetje nosiš
na glavi - kaj boš duhal, kaj občutil? Morda, kako te okovi venca vežejo
in ti ne pustijo videti barve, kako ti odrekajo vonj in ti odtegujejo mehkobo?
Slediti vencu z glavo je enako nenaravno kot jédi z ušesom in zvoku z nosom.
Tisto, kar je zoper naravo, je po splošnem prepričanju izrodek, po našem
krščanskem prepričanju pa povrhu še skrunitev Boga, ki je naravi
gospod in stvarnik.
|