X
1. Ko mi torej ugovarjaš,
da se iznajdbe svetnih bogov pojavljajo tudi v zvezi z Bogom, in hočeš s
tem upravičiti nošnjo venca kot ene tovrstnih iznajdb, s tem sam priznavaš
veljavnost našemu načelu, da tisto, česar ni najti v sveti zgodovini,
ne sme biti pripuščeno v občo rabo. Je kaj tako nevredno Boga kot
tisto, kar je vredno malika? In kaj je bolj vredno malika kot tisto, kar je
vredno tudi mrtvega?
2. Kajti tudi pri mrtvih
obstaja podoben običaj venčanja; njihova posvetitev v bogove, ki jo
omogočata tovrstna noša in krašenje, je za nas zgolj drugačna oblika
malikovanja. Bodo torej oni, ki ničesar ne zaznavajo, mogli te reči
uporabiti na isti način, kot bi jih želeli zlorabiti, če bi kaj
zaznavali? Ko uporaba neha biti resnična, ni več meje med uporabo in
zlorabo: kdo je bolj sposoben zlorabe, kot tisti, ki nima naravne sposobnosti
zaznavanja - ta je potrebna za uporabo in si brez nje tudi ni mogoče
zaželeti zlorabe.
3. Nam pa zloraba ni
dovoljena; tako uči tudi Apostol, ko pravi, da se je bolje odreči
tudi sami uporabi47. Morda pa tisti, ki ničesar ne
zaznavajo, tudi niso sposobni zlorabe? V resnici je vse to prazen nič, in
tudi samo početje je, kar zadeva malike, mrtvo, živo pa je v zlih duhovih,
ki jim je to praznoverje namenjeno48. "Maliki
narodov," pravi David, "so srebro in zlato: oči imajo, pa ne
vidijo, nosove, pa ne vohajo, roke, pa ne tipajo."49
4. Prav s temi organi pa
uporabljamo tudi cvetje. In če David obsoja tudi izdelovalce malikov,
češ da jim bodo postali podobni50, potem so oni, ki
uporabljajo kak predmet tako, kot se z njim krase maliki, že zdaj taki. Toda
saj je "čistim vse čisto"51, kot je tudi
nečistim vse nečisto. - "Ne, nič ni bolj nečisto od
malikov." - "Toda snov je čista, ker je Božja stvar, in prav v
tem svojstvu vsem namenjena v uporabo." - "Da, a obstajajo
različne oblike uporabe."
5. Tudi jaz si namreč
zakoljem petelina, tako kot Sokrat Eskulapu52, in če me
moti vonj kakega kraja, si zažgem malce arabskih dišav, a ne po istem obredu,
ne v enaki noši in ne z istimi obrednimi pripomočki kot pri čaščenju
malikov. Če je mogoče ustvarjeno stvar umazati že z golo besedo (po
Apostolovih besedah: "Če vam kdo reče: 'To je posvečeno
malikom', se ne dotikaj!"53), potem jo boš tem bolj
oskrunil s poplesovanjem v malikovalski noši, po malikovalskem obredu in z
malikovalskimi obrednimi pripomočki.
6. Prav po takem obredu, v
taki noši, in s takimi obrednimi pripomočki se venec daruje malikom, to je
njegovim lastnim iznajditeljem. Uporaba venca je malikom tako zelo lastna prav
zato, ker ni izpričana v sveti zgodovini in zato ne more biti
pripuščena v občo rabo. Zato Apostol kliče: "Bežite od
malikovanja!"54. Seveda od vsakega in vsega.
7. Pomisli na gozd, in
koliko trnja se skriva v njem. Maliku se ne sme ničesar dajati in od njega
ničesar jemati. Če ni v skladu z našo vero, da sprejmemo povabilo k
obedu v svetišču malikov, kako naj bo torej kazati se v noši malikov? Kaj
imata skupnega Kristus in Beliar55? Zatorej:
"Bežite!" Priporoča nam, da ostanemo daleč proč od malikovanja.
V nobeni stvari ne stopajmo v njegovo bližino; tudi zemeljska kača bo od
daleč požirala ljudi s svojo sapo.
8. Še glasneje nam
kliče Janez: "Otroci, varujte se malikov"56 -
pa ne samo čaščenja malikov, temveč malikov samih, to je od
njihovih upodobitev. Ni vredno podobe živega Boga57, da bi
postala podoba malika, to je podoba mrtvega. Doslej smo tovrstno nošnjo glede
na njen izvor in njeno praznoverno uporabo pripisovali izključno malikom,
in sicer med drugim zato, ker ni izpričana v sveti zgodovini in jo je zato
mogoče tem bolj upravičeno povezovati s tistimi, ki jo
vključujejo v svoje izročilo, praznike in bogočastje.
9. Navsezadnje so z venci
okrašena tudi vrata njihovih svetišč, žrtve in oltarji, pa celo
svečeniki. Pri Klavdiju boš našel vence za vsak svečeniški kolegij
posebej. Mi pa smo v odgovor tistim, ki na nekaterih priložnostnih primerov
zagovarjajo pravico, da se pridružujemo poganskim običajem, uvedli tudi
razlikovanje med razumnimi in nerazumnimi primeri rabe.
10. V zvezi s tem nam
ostane samo še eno: preiskati je treba nagibe za venčanje in pokazati, da
so tuji in celo nasprotni krščanskim načelom ter da se ne opirajo na
razumen temelj; v nasprotnem primeru bi bilo tudi tovrstno nošnjo mogoče
opravičevati kot običaj, skupen vsem ljudem, pač po zgledu nekaterih
drugih, ki nam jih navajajo v prid svoje trditve.
|