XI

1. Naj se torej kar takoj posvetim nagibom za nošnjo vojaškega venca. Menim pa, da je treba najprej ugotoviti, ali kristjanom sploh pritiče vojaška služba. Kakšen smisel bi imelo premlevati posebne primere, če je krivda v samem začetku stvari? Morda mislimo, da je dovoljeno zaprisego človeku postaviti nad zaprisego Bogu? Se potem, ko smo se zavezali Kristusu, zavezati še kakemu drugemu gospodarju? Zatajiti očeta, mater in slehernega bližnjega, ki smo jim po Zakonu takoj za Bogom dolžni največje spoštovanje in ljubezen⁵⁸; ki jim tudi Evangelij namenja podobno spoštovanje in nad njih postavlja edino Boga?⁵⁹

2. Se je dovoljeno udejstvovati z orožjem, ko vendar Gospod pravi, da bo pod mečem padel, kdor bo prijel za meč? Se bo sin miru udeleževal bojev, ko mu ni dovoljen niti prepir? Se bo ukvarjal z okovi, ječo, mučenjem in smrtnimi kaznimi, ko se ne sme maščevati niti za žalitve na svoj račun? Bo, namesto da bi premišljeval postaje Kristusovega trpljenja, postaval na straži v službi nekoga drugega, in sicer tudi na Gospodov dan, ko niti v Gospodovi službi ne sme⁶⁰? Bo bedel pred svetišči, ki se jim je odrekel? In bo obedoval prav tam, kjer se zdi Apostolu neprimerno? Bo ponoči branil zle duhove, ki jih je še pravkar izganjal, in si odpočival oprt ob sulico, ki je prebodla Kristusovo stran? Bo nosil prapor, ki tekmuje s Kristusovim?⁶¹ Bo centuriona prosil za znak, ko pa je znamenje dobil že od Boga⁶²? Se bo še mrtev pustil vznemirjati vojaški trombi, ko vendar lahko pričakuje, da ga bo obudila angelova tromba⁶³? In se bo kot kristjan pustil sežgati po vojaškem običaju, čeprav njegovo truplo ne sme biti sežgano, čeprav ga je Kristus oprostil zaslužene kazni v ognju?

4. In tudi drugod lahko najdemo brez števila vojaških opravil, ki jih je treba šteti za greh. Greh je že samo to, da iz tabora luči prestopimo v tabor teme. Seveda je drugačen položaj tistih, ki jih je vera našla šele potem, ko so se že znašli v vojaški službi - kot na primer vojaki, ki jih je Janez pripustil h krstni vodi, ali dva globoko verna centuriona, od katerih enega hvali Kristus in drugega Peter uvaja v vero⁶⁴. Vendar morajo tudi ti v trenutku, ko sprejmejo in s krstom zapečatijo svojo vero, bodisi takoj dezertirati (mnogi so ravnali tako), ali pa se morajo na vse načine izmikati dejanjem, ki so zoper Boga in tudi zunaj vojaške službe niso dovoljena; v skrajnem primeru morajo za Boga pretrpeti tisto, na kar smo pripravljeni tudi civilisti.

5. Kajti vojaška služba ne opravičuje krivde in ne odvezuje mučeništva. Kristjan nikdar ni nekaj drugega, evangelij je en in vedno isti: Jezus bo zatajil vsakogar, ki zataji njega, in priznal vsakega, ki priznava njega⁶⁵; rešil bo življenje tistega, ki je življenje zanj izgubil, in nasprotno bo pogubil dušo, ki se je okoristila na račun njegovega imena. Zanj je veren civilist prav tako vojak⁶⁶ kot je veren vojak civilist⁶⁷.

6. Vera ne pozna dejanj v skrajni nuji; tistim, ki jim je edina nuja ne grešiti, greh ne more biti nuja. Mogoče je, da koga k žrtvovanju bogovom in odkriti zatajitvi Boga sili nevarnost mučenja in kazni. Vendar tudi v taki nuji ni mogoče zamižati nad krščanskimi načeli, saj sta strah pred zatajitvijo in pripravljenost na mučeništvo večji nuji kot beg pred trpljenjem in opravljanje dolžnosti.

7. Sicer pa tovrstno utemeljevanje sprevrača bistvo krstnega zakramenta, ker hoče sprostiti zapono tudi za prostovoljni greh. Tudi za voljo je namreč mogoče trditi, da je nekakšna nuja, saj tudi njo lahko upogne nekaj zunanjega. Naj te predhodne ugotovitve veljajo tudi za druge primere venčanja po uradni dolžnosti, pri katerih je tako priljubljeno sklicevanje na nujo; v teh primerih se je treba izmikati dolžnosti zato, da ne zapademo v greh, in pretrpeti mučeništvo zato, da zlomimo vez dolžnosti. O glavnem vidiku naše teme, o nedopustnosti same vojaške službe, ne bom več razpravljal, da bo ostalo več prostora za stranski vidik; kajti če bi šel z vsemi argumenti zoper vojaštvo in ga zavrgel v celoti, bi se lahko že začeta razprava o vojaškem vencu zdela nepotrebna. Postavi se torej na stališče, da je vojaška služba dopustna do tiste točke, ko se zahteva nošnja venca.