XII
1. Še prej pa spregovorimo
o samem vencu. Lovorov, ki nas ravno zanima, je posvečen Apolonu in
Liberu, prvemu kot bogu orožja in drugemu kot bogu triumfov. Tako uči
Klavdij, in ko omenja, da se vojaki venčajo tudi z mirto, še dodaja:
"Kajti mirta je posvečena Veneri, pramateri Enejevega rodu in Marsovi
ljubici, njej, ki je Rimljanka prek Ilije in prek Romula z njegovim
bratom."68 Vendar sam ne verjamem, da bi Venera hotela
biti Rimljanka v povezavi z Marsom, saj jo preveč boli prisotnost tekmice69.
Venčanje vojske z oljko pa je malikovalsko čaščenje Venere, tudi
boginje vojaštva, ki pa se venča z listjem tega drevesa tudi v spomin na
sklenitev miru z Neptunom. V takih povezavah srečamo praznoverno rabo
vojaškega venca, ki je vseskozi nečist in vseokrog seje nečistost.
Nečiste pa so tudi okoliščine njegove nošnje.
3. Tu je na primer obletno
izrekanje zaobljub. Kaj se ti zdi o tem? O kraju dogajanja naj povem toliko, da
se obred odvija na glavnem trgu vojaškega tabora in na mestnih utrdbah. Kaj pa
besedilo? "Zaobljubljamo ti, Jupiter, bika s pozlačenimi
rogovi." Kakšno sporočilo imajo te besede? Nedvomno so izraz
odpadništva.
4. To je malikovanje, pri
katerem za nekaj zlatnikov prodamo Kristusa - kot ga je Judež za nekaj
srebrnikov70. Je z izrekom "Ne morete služiti Bogu in
mamonu"71 mišljeno, naj podamo roko mamonu in odpademo
od Boga? In "Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je
Božjega"72 morda pomeni, naj Bogu odrečemo
človeka in Cezarju izmaknemo denar?73 Je triumfalna
lovorika spletena iz listja ali iz trupel? Jo krasijo pisani trakovi ali sij
grmad? Je napojena z dišečimi olji ali s solzami žena in mater? Morda so
med njimi tudi žene in matere kristjanov - tudi barbari poznajo Kristusa.
5. Se ni tisti, ki nosi na
glavi venec zmage, tako rekoč tudi vojskoval? Obstaja pa še ena vrsta
vojaške službe, tista v cesarski straži. Imenujejo se "palačna
straža", in venci, ki si jih nadevajo ob slovesnih praznovanjih, nosijo
oznako "službeni". Potemtakem si vojak in služabnik nekoga drugega, in
če si v službi dveh, v Božji in v Cezarjevi, potem nisi v Cezarjevi, ker
si zavezan Bogu, on pa je, tako sem prepričan, tudi v vsakdanjih prilikah
boljša izbira.
|