XIII

1. Javne slovesnosti prisojajo lovorove vence tudi vsem državljanom, državnim uradnikom pa celo zlate, in sicer tako v Atenah kot v Rimu. Še večjo priljubljenost so si pridobili etruščanski venci. To je oznaka za vence, ki vsebujejo dragulje in zlato hrastovo listje in se jih drži Jupitrova slava; državni uradniki jih v bogovskem sprevodu nosijo k togi s palmovim ornamentom⁷⁴. Obstajajo tudi zlati venci za uradnike v provincah, ki že zaradi številnih podob prednikov terjajo večje glave. Toda ti veš, kako se imenujejo tvoje ljudstvo in tvoji državni uradniki in tvoja kurija? Kristusova Cerkev. Njegov si od trenutka, ko se vpišeš v državljansko knjigo življenja; tam je tvoj škrlat Kristusova kri, namesto široke obrobe na togi imaš njegov križ⁷⁵; tam je tudi sekira, nastavljena drevesom na korenino⁷⁶; tam so mladike iz Jesejeve korenine⁷⁷. Za ovenčane javne konje pa mi ni mar. Ko je tvoj Gospod hotel vstopiti v Jeruzalem, da bi se spolnilo Sveto pismo, ni imel niti lastnega osla⁷⁸. "Ti bodo zaupali v svoje vozove, oni v svoje konje, mi pa v Gospodovo ime."⁷⁹

3. V Janezovem Razodetju se nam odsvetuje celo bivanje v Babilonu⁸⁰, tem bolj udeležba v njegovem razkošju. Venča se tudi ljudstvo, včasih v proslavitev cesarskih uspehov, včasih v počastitev krajevnih praznikov. Razpuščenost ne zamudi nobene priložnosti javnega veselja.

4. A ti, tujec na tem svetu in državljan nebeškega mesta Jeruzalem (saj pravi Apostol: smo državljani nebes⁸¹): tam imaš svoj cenzus⁸², svoje faste⁸³, radosti tega sveta pa niso zate nične - ravnati moraš nasprotno od tega sveta. Kajti "svet se bo veselil, vi pa boste žalovali"⁸⁴. Kot se mi zdi, Jezus blagruje tiste, ki so žalostni, in ne tistih, ki imajo na glavah vence. Tudi pri poroki se ženin in nevesta ovenčata, in prav to je razlog, da se ne smemo poročati s pogani: če je pri njih že sam začetek poročnega obreda malikovalski, nas zlahka speljejo v malikovanje.

5. Pred sabo imaš Zakon očakov in besede Apostola, ki nam veli, naj se poročamo v Bogu⁸⁵. Venča se tudi suženj, ki mu je svet dal svobodo. Toda tebe je odkupil že Kristus, in sicer za visoko ceno. Kako naj svet osvobodi sužnja, ki svetu ne pripada? Kar se na prvi pogled zdi svoboda, se lahko v resnici izkaže za suženjstvo; v tem svetu je vse navidezno in nič resnično. Kajti že preden te je Kristus osvobodil, si bil prost človeka, in tudi zdaj, ko te je človek osvobodil, si Kristusov služabnik.

6. Če misliš, da je svetna svoboda kaj resničnega, in jo hočeš obeležiti tudi z vencem, si se vrnil v človeško sužnost, ki jo imaš za svobodo, in izgubil Kristusovo svobodo, ki je nisi štel za sužnost. Ostane samo še to, da se v osebi kristjana ovenča olimpijski Jupiter in nemejski Herkul in ubožček Arhemor⁸⁶ in nesrečnik Antinoos⁸⁷ in da sam postane predstava, ki mu je ni dovoljeno gledati⁸⁸.

7. Menim, da smo našteli vse priložnosti, pri kateri se nosi venec, in nobena ni združljiva z našo vero: vse so nam tuje, nesvete, nedovoljene, vsem smo se enkrat za vselej odpovedali že tedaj, ko smo izrekli krstno zaobljubo. Sprevod hudega duha in njegovih angelov je namreč prav to: svetni obredi, počastitve, slovesnosti, ljudska zborovanja, lažne zaobljube, sužnjevanje človeku, prazne hvalnice, sramotna slava; v vseh teh stvareh je nekaj malikovalskega, kot tudi že v samem bistvu njihovega spremljajočega okrasa: vencev.

8. Toda saj Klavdij v svojem uvodu omenja, da je v Homerjevih pesnitvah nebo ovenčano z zvezdami⁸⁹ - nedvomno ga je okrasil Bog, in okrasil ga je za človeka; torej Bog venča tudi samega človeka. Vendar svet z venci krasi tudi bordele in stranišča in mline in ječe in gladiatorske šole in celo amfiteatre in hirališča gladiatorjev in njihove mrtvašnice. O svetosti, častnosti in čistosti tovrstnega venčanja ne sodi po podobi enega samega pesnika, temveč po tem, kakšne so njegove oblike na najrazličnejših krajih tega sveta.

9. Jasno je, da kristjan niti vrat svojega doma ne bo onečaščal z lovorikami, če se zaveda, kolikšno število bogov je hudi duh pripel na vhode: Janus izhaja iz "vrat" (ianua), Limentin iz "praga" (limen), Forkul in Karna iz vratnih kril (fores) in tečajev (cardines); tudi pri Grkih najdemo tirejskega Apolona in antelijska božanstva.